Nevesta
Slonim na umazani okenski šipi
in gledam nekam daleč v preteklost.
V ušesih Schnittke, na mizi dedkova slika,
v prsih šahovska ura, na nosu kristalno obzorje
in okrog prsta srebrn spomin na škrlatna jutra,
ki se izlegajo iz morskih ust in se pijana od soli
utapljajo v mogočnih mačjih očeh.
Preteklo je že toliko vode, jaz pa sem še vedno
tako suha, tako lačna in šipe so tako zelo umazane
in moj svet je iz najbolj krhkega stekla:
sem razbito zrcalo in črepinje so kraguljčki spomina
in ljubljanska megla je moje edino sonce
in ničesar nimam, razen ostrih robov in teme,
ki me s tančico varuje pred zlim pogledom
in neko daljno, neizsanjano sinjino.
Tako močna pesem, pa vseeno vsebuje in izraža toliko krhkosti ... Pomenljiv naslov usmeri bralca k temu, da je ona, torej pesniški subjekt na neki prelomnici, a se boji misli na neizsanjano, ki se ji izmika. Pesem je simbolno polna in sveža, neobremenjena s klišeji, še megla dobi pozitivno vlogo, kar se mi zdi zanimiv obrat in zaključek.
Čestitke,
lp, lidija
O, hvala lepa, resnično vesela tvojega komentarja, ki je največje sonce moje objave, objem, Sara
...pred leti sem rad izražal svoje občutke po čitanju globoko presunjajočih pesniških izlivih,
a tale nevesta polna vprašanj o nekem neznanem bodočem položaju me je s svojo bridkostjo primorala, da te opogumim čeprav vem, da je to le izliv krhke notranjosti pametne osebe.
Tomi
Dragi Tomi, hvala lepa, sem vesela odziva in prijaznih besed - saj ta nevesta je v resnici zelo optimistična oseba in se, z avtorico vred, veseli vseh pesmi, ki ji pridejo naproti. Tople pozdrave in vse dobro, Sara
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Sara Špelec (urednica)
- 03. 12. 2017 ob 21:14
- Prebrano 1174 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 470.92
- Število ocen: 18