Ne govoriva.

K temi paše tišina

stisnjene ustnice

od zgodnjega mraza

drget od komaj odprtih oči

prst na ekranu

ker je to najmanjša muka

za zgodnji čas

in piševa

in bereva

kot da je samo eden

a sva dva

podajava si smisle

in pokrivama

s toplimi dekami

miselnega utripa

in zavedam se

da nisem sama

ker me bereš

ti pošiljam

hladne snežinke

padale bodo

po pisanem ekranu

in odpirale ti bodo rano

da se boš na koncu

počutil kot sam svoj

mazohist ker čutiš

in na tiho odpiraš

svoja vrata

kakor jaz

ki jih vsako  jutro

odprem da se prezračim

da začutim led pod kožo

in ko drgetam

začutim

kot da sva

oba izgubljena

med besedami

ki ne dajejo več

kot up z občutkom

domišljije

sva morda resnična?

IŽ-lev