Volkovi nimajo krvoločnega pogleda.
Vate zrejo ljubeče in rahlo izpod čela.
Njihove ustnice so mehke in nežne,
da se ne sluti zob za njimi.
Ne boli, ko zagrizejo vate
in te na lahko slačijo prav do kosti.
Njihovi kremplji ne puščajo brazgotin,
zgolj žgočo sled na tvojem hrbtu.
In ko odidejo,
siti krvi in svežega mesa,
pustijo slo.
Ki raste z vsakim večerom.
Pesem, ki, kakor njeni plenilci, ne pušča vidnih brazgotin, temveč globoko sled in vtis - pesem, ki nas nasiti in v nas vzbuja željo po novih pesniških doživetljih. Na nove "plenilske" podvige, Sara
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: um
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!