Slovenec sem
zato ljubim mrtve bolj kot žive,
v sencah topolov se skrijem,
v brezna poniknem, se utiša moj glas.

Tukaj ni nič , ne raja ne pekla,
čista tišine brez primesi,
ne kujte mojih besed v bolečini,
mojih dejanj v božji besedi.

Boga žal ni,
tukaj sva sama, le jaz in ti
družba teme' in kapelj solza,
le sreča, da nisva več del tega sveta.

Glasni preroki, laž dušo pohabi,
beseda zastruplja,življenje hromi,
čas je, da svet se ustavi,
prekine preroško igranje z kostmi.

Le čas naj še teče,
zvok listja nemi,
prst črna v gliste se zvija,
mah se z meglico smeji,

zgubljen med krošnjami brez,
praprot v barvni tišini molči,
zvok časa pozabljen modruje,
in zopet, tekla bo kri.

Igor Ivanovski