Stojim ob mizi,

v roki čaša prazna,

v njej ni vina,

le samota,

pajčevina gosta

sega vanjo na Martina.

Misli nebogljene,

brez prijateljev,

nikjer družina,

da nazdravi duša,

z moštom mi srce,

a v njem praznina.

Že ob rojstvu trte

usoda je bila pečat

utrujenega grozda cvet,

se upirala je kapljica,

ko ujeta v ljubezni bolečino

morala je v klet.

Dekle lepo, sladko

je v objemu vinotoka,

izgubljalo svežino,

pozabilo je nekje

na poti svoje ime,

še preden je postalo vino.

Tava duša zdaj mi

od kletarja do kletarja

išče svoj požirek sreče,

ko že misli, da je našla,

jo v pokušini sladkobe,

iz raja ven kletar jo meče.

Vsi na ta večer se prebudijo

in napitnice darujejo v čast

veselega Martina,

a jaz stojim ob mizi sam,

še vedno v roki čaša prazna,

v njej časti ni, niti vina…

by Mikla

Mikla