Ob novembru
Ko šepetanje praznih vaz
poboža goščo mojih las,
otožnost tiho me ubije.
Tedaj nemar melanholije
ustavi neumorni čas.
Počasi njen umirjen glas
razlije v meni temni kras
subtilno-lepe elegije
samevanja.
V lazuru se odpre Parnas
pogledu in iz njega plaz
se name, kakor dež, ulije.
Pod težo lastne poezije
odide pritajeno mraz
samevanja.
'Šepeči' glas?
V metriko gre, ne pa v skladnjo, prav je "šepetajoči" glas.
Nekako sem zmeraj mislil, da obstaja beseda šepeč, pa sem se zgleda motil...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
- 11. 11. 2017 ob 23:05
- Prebrano 470 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 97.3
- Število ocen: 4