Razkošna turobnost jeseni

dolbe predore
do sivine zavedanja
vseh drobnih
od življenja odkrušenih koncev 

 

razočaranje usahlega poletja
polzi po rdeče rumenih odtenkih
in skupaj z listi tlakuje pot
mirnim črnookim močeradom

nekoč sem znala peti psalme
tudi ob dnevih
ko so se pajčevine obešale
med doneče zvonove
in gmote zabuhlih oblakov


danes sem pajek brez doma
ostareli črni morilec sanj
lastnih praznogledih otrok

Polona C. Pegan

pi - irena p.

Poslano:
05. 11. 2017 ob 16:14

zame sta že zadnji dve kitici dovolj, da spet postanem dvoživka in zadiham v vodi

<3

Zastavica

Polona C. Pegan

Poslano:
05. 11. 2017 ob 20:00

Hvala za odziv Irena. Ja, imaš prav ... Včasih človek nima druge, kot dihati v vodi. Lep večer! 

Polona

Zastavica

Andrejka

Poslano:
05. 11. 2017 ob 21:45

Zlasti zadnja kitica je tako dobra, da useka...

Lp 

A

Zastavica

Polona C. Pegan

Poslano:
06. 11. 2017 ob 15:34

Hvala Andrejka! Čim več jesenskega razkošja ti želim :).

Polona

Zastavica

Jupiter! Silvana Orel Kos

Poslano:
09. 11. 2017 ob 16:01

Jesen ima dva »konca«: darežljivo razkošje z začetka letnega časa se preliva v morbidno razkošje zaključnih procesov. V pesmi turobnost polzi s prizora umir(j)ajoče (se) narave v osebno doživetje in se zlije s trenutnimi občutji, z razkošno turobnostjo jeseni v notranjosti opazovalke.

Kljub turobnosti bralec uživa v liričnem razkošju jesenskih impresij.

Čestitam,

Silvana

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Polona C. Pegan
Napisal/a: Polona C. Pegan

Pesmi

  • 05. 11. 2017 ob 15:36
  • Prebrano 601 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 430.48
  • Število ocen: 17

Zastavica