Razkošna turobnost jeseni
dolbe predore
do sivine zavedanja
vseh drobnih
od življenja odkrušenih koncev
razočaranje usahlega poletja
polzi po rdeče rumenih odtenkih
in skupaj z listi tlakuje pot
mirnim črnookim močeradom
nekoč sem znala peti psalme
tudi ob dnevih
ko so se pajčevine obešale
med doneče zvonove
in gmote zabuhlih oblakov
danes sem pajek brez doma
ostareli črni morilec sanj
lastnih praznogledih otrok
zame sta že zadnji dve kitici dovolj, da spet postanem dvoživka in zadiham v vodi
<3
Hvala za odziv Irena. Ja, imaš prav ... Včasih človek nima druge, kot dihati v vodi. Lep večer!
Polona
Zlasti zadnja kitica je tako dobra, da useka...
Lp
A
Hvala Andrejka! Čim več jesenskega razkošja ti želim :).
Polona
.png "Jupiter! Silvana Orel Kos")
Jesen ima dva »konca«: darežljivo razkošje z začetka letnega časa se preliva v morbidno razkošje zaključnih procesov. V pesmi turobnost polzi s prizora umir(j)ajoče (se) narave v osebno doživetje in se zlije s trenutnimi občutji, z razkošno turobnostjo jeseni v notranjosti opazovalke.
Kljub turobnosti bralec uživa v liričnem razkošju jesenskih impresij.
Čestitam,
Silvana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poetesa
- 05. 11. 2017 ob 15:36
- Prebrano 941 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 430.48
- Število ocen: 17