Mrak vasico z melanholijo je odel.

Zvezde se žalostno leskečejo

in razločno sliši vetra žalni se napev.

V majhni hiši, majhni sobi,

luč žari.

Iz okna v kamri v nočno nebo

gleda truden par oči.

Bledi, naguban obraz.

Starec.

Izmučen je in trese ga mraz.

Želi zapreti si oči -

ve, da iztekel se je čas.

Dovolj popil je strupa življenja,

dovolj je trpel.

Dovolj porazov,

dovolj uspehov -

dovolj letenja.

Kdo je starec?

...znan mi je obraz...

sem to

jaz?

Jan J.