Moj ogenj ugaša ...
Senca niča je zagrnila svetlobo
in nikogaršnje upanje je ohladilo plamen.
Moj ogenj ugaša ...
Solze utopijo poslednje iskre,
dim zaduši poslednji dihljaj.
Moj ogenj ugaša ...
Smehljaj povesi ustnice,
ko njegov obraz izgine v temi.
Tančice noči zapredejo svet,
da slep ne vem, kaj sem izgubil.
Živjo,
zanima me, ali bi bila pesem mogoče boljša, če bi izpustil zadnji dve vrstici, predvsem je poudarek na predzadnji? (Tebe ... sebe ...). Hvala za komentar!
LP, Luka
Prav razmišljaš.
Še eno nerodnost ti odkrivam
Ne "senca ničesar", kvečjemu senca Niča.
(senca ničesar pomeni, da sence ni, Nič je tista strašljiva esenca, ki meče senco ;))
Hvala za popravke, sem upošteval!
LP, Luka
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lorijan (Luka Šturm)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!