♡

Pesem ima udarno sporočilo, morda na trenutke deluje kot kritika (očitek), kar malce zmanjša njeno vrednost. Nimam pa ideje, kako bi to izpeljala: morda bi razmislila o subjektu, ki izreka - je to hči, bi bila mati / ali morda kdo drug?

Lp, Ana

P. S. Če boš kaj spreminjala, nujno shrani tudi to obstoječo verzijo - včasih se zgodi, da se tudi vrnemo na izhodišče, če se nam po izletih v različne možnosti izkaže, da je bilo kljub vsemu začetno besedilo boljše od variacij.

Zdravo Ana, hvala za odziv, komentar. Pesem se mi je vdrugo izpisala tako:

ne naveličava se

za zajtrk

si nalijeva 

ledenega soka

zelenih limon

pod jezik stlačiva pelin

in cel kup listov

srebrnega žajblja

tudi opoldne 

in zvečer

na krožniku iz porcelana

kraljujejo

grenivke

v premorih pestujeva

na kamnitem odru brezslavja 

težko tišino

ne opaziva

vretja rdečine

niti soli

ki se od vekomaj

nalaga

vse tja do grla

kjer obstane

kakor zadrgnjen šal

na zrcalnih straneh

duale

Sporočilo v prvi verziji se me je globoko dotaknilo, draga petja in zares sem vesela, da se ti je pesem izpisala v še eni varianti.

Čestitke in lp,

koni

Koni, mi pomeni, kar si napisala. Hvala, lepo te pozdravljam tudi jaz,

P.

Kaj če bi bilo namesto duale kar dvojina ali morda dvojnost?

Prej:

ne naveličaš se

za zajtrk
mi naliješ
ledenega soka
zelenih limon
v usta stlačiš pelin
in cel kup listov
srebrnega žajblja

vmes polagaš
težko tišino
v naročje

tudi za kosilo
in večerjo
so grenivke

od kod si
kamnitosrčna
me sprašuješ

ne opaziš
vretja rdečine
niti soli
ki se od vekomaj
nalaga
vse tja do grla

kjer obstane
kakor zadrgnjen šal

(sem mar jaz tebe rodila

mati)

Premišljujem, če bi obdržala prvotno verzijo in namesto prvega verza zapisala: ne naveličava se,

namesto zaključka z oklepajem pa bi raje končala z:

na zrcalnih straneh

najine dvojine

Kaj meniš?

Lp, Ana