No, saj je tudi tvoja proza zelo poetična, Katarina, in krasno, da je tako - in zdaj velik aplavz za prihod moške reprezentance: z nami je Jan F. Podbrežnik!

Jan: da najprej razčistimo - s kakšnih vaj prihajaš?

Sara, ne, ni lažna novica, se lahko veseliš. :)

Punčka Ava in Aleš pozdravljata vse udeležene.

In še odgovor, ne čutim se pod pritiskom (ki je večinoma pozitivni) ničesar, razen sebe (in še kakšne osebe, ki mi je blizu.) :)

Medtem, ko Aleš uspava hčerkico in ko Jan prihaja k sebi (lepo, da ti je uspelo), si lahko preberemo še Fige (pesem, ki je osvojila Mentorjevega feferona 2017):

https://www.jskd.si/literatura/natecaji_literatura/feferon/2017/uvod_feferon_17.htm

In kot vidite v poročilu, so vsi ostali nagrajenci tudi s Pesem si - kot dodatek k enemu od prejšnjih Sarinih vprašanj ...

Jaz se s trendi in literarno kritiko ne obremenjujem preveč, če sem čisto iskrena. Berem sodobno poezijo in prozo, pišem po svoje, poskušam biti natančna in kritična do sebe in to je moj recept za pisanje poezije. Seveda se marsikatero besedilo tudi ponesreči. 

Če lahko primaknem še nekaj svojega k Heleninemu odgovoru, čeprav sem sama  Ljubljančanka (pa četudi priseljenka). V Mariboru sem že nemalokrat prebirala, pa ne zato, ker bi se silila zraven in hotela predstaviti celi naciji, ampak preprosto zato, ker je mariborska literarna scena tako prijazna, spoštljiva, topla, v Mariboru še ne čutim te taborniškosti in tekmovalnosti, ki je v centru absolutno prisotna. Tja prihajajo ljudje poslušati poezijo iz ljubezni in zanimanja, ne pa zato, da bi slišali, kdo je slabši od njih. 

To mi je zelo všeč, zelo. Nasploh me na mariborske literarne večere vežejo lepi spomini. :) 

Odličen odgovor - je pa Aleš ta trenutek malo pod pritiskom :) - lepo, čestitke še enkrat!

In Jan, spremembe so gigantske: Aleš J. je dobil otroka. Vidiš, kaj se zgodi, če zamudiš?

Sara, Katarina, juhej! Maribor ima vzpodbudo. :)

(Seveda pa to ne pomeni, da ne pridemo več v Ljubljano.)

Krasno, Katarina, in ja, se kot Mariborčanka kar strinjam. In zdaj ko smo že krepko v drugem polčasu, prisluhnimo še Janu (mogoče tudi Tei), potem pa še ena skupna terapija za lahko noč.

Absolutno ne pomeni. Jaz se zavzemam (sicer pasivno, ker nisem organizatorka česarkoli) za to, da se poezija razširi v vsa slovenska mesta in vasi (ker je mest bolj malo)!

Helena, nam boš kakšno odslemala?

Upam, da Jan zdaj ne odgovarja na vsa vprašanja ...

Ni ravno več aktualno, ampak samo tole bi rekla glede Lojzeta Kovačiča: od takrat (bo že skoraj 30 let ;) naprej pišem dnevnike (ker smo jih morali) in bil je izvrsten mentor: ni nas kalupil, ampak izzival, da smo se vsak po svojih danostih razvijali - to se mi zdi ključno za dobrega mentorja.

Pardon še enkrat - rahlo zaspal na drugi strani. :)

Točno s kakšnih katerih vaj - Gledališče zatiranih, angažirana gledališka skupina, trenutno delamo na projektu Ema, takšnih in drugačnih odrskih interpretacijah življenjskosti in idej anarhistke in aktivistke Eme Goldman. Premierimo prvega in drugega decembra v Narodnem domu Maribor, zatorej vabljeni!

Sem že gledal po straneh nazaj, čemu vsemu zastavljenemu bi odgovarjal, pa sem se pravočasno obrzdal. V veselem pričakovanju novih/starih vprašalnih povedi, v nizkem tipkovniškem startu!

Jaz lahko samo odslemam, da si lahko pridete naslednji teden, 16. 11. ob 19.00, vsi v Vetrinjski dvor  (klub Wetrinsky) žulit jezik. Tokrat me sicer ne bo na odru (moja vloga je skrbeti za goste in jim postaviti par vprašanj; tokrat pa je gost Markus Koschuh, ki govori nemško, kar ni moja dobra stran ... ) No, bom pa tam, pa tudi Slam zverine, ki sicer to organizirajo ... in bo fejst fajn. :)

Evo, link: https://www.facebook.com/events/224938301379228/

Hojlaaa vsem. Vidim, da se imate fino in da beseda laufa. Sara, se vedno pobrenkujem. :-P 

A je kdo Od urske Naprej Spisal kaksno Novo Pesem? 

(Telefon mi cudne zacetnice Postavlja, je revcek) :-)

Jan, odlično, čestitke. In: kdor prizna, se mu pol doda, zato zate kar dve (ali več) vprašanji naenkrat, potem pa počasi sklenemo naše virtualno srečanje.

V eni izmed svojih zgodb praviš takole: »Ne živim dvojnega življenja, iz sveta sanj se zbujam v svet spominov. En svet bolj imaginaren od drugega. Pa je sreča v katerem izmed njiju mogoča? Je to sploh sreča?« Je potemtakem literatura resničnejša od sanj in spominov? Je tista, ki nas lahko najbolj osreči oziroma onesreči?

Se kdaj sprehodiš tudi po pesniški pokrajini ali se raje izražaš v prozi? Kaj danes pravzaprav loči poezijo od proze?

Tea je pritisnila na mojo trenutno bolečo točko. Jaz sem od Urške napisala nekaj skropucal, ki čakajo na boljše čase. Ostali?

Oo, in še naša Tea - do polnoči se nam bo še novopečeni ata pridružil :). No, draga Tea, zate pa tole:

Nikakor se ne mislim spuščati v debato o ženskem ali moškem principu oziroma pisavi, pa vendar pri tvojih pesmih ne morem mimo pretresljivih opisov ženskih usod, kjer se med drugim sprašuješ »kaj naredijo ženske/ki si od osame/zdrobijo medenice in rebra«. Kako je ta tematika prodrla v tvojo poezijo?

Glede na to, da si zaključila študij harfe, me zanima, kako glasbena disciplina vpliva na pesniško in obratno? Se ti zdi, da dobra poezija funkcionira na podoben način kot glasba ali ima glasba še vedno nedosegljivi primat nad vsemi umetnostmi?

Samokritičnost (predvsem do sebe) je ključna na poti do uspeha!

Za priokus še nekaj Teine poezije:

Frida,

kaj naredijo ženske

ki si od osame

zdrobijo medenice in rebra

ter se izvenžensko

usidrajo pod baldahini

svojih nedotakljivih sanj

lakomnice svojega besa

svojih niti ovijalk

transfuzija v tvoje misli

v tvoja rodila ter srce

duša je lačna

povej mi, frida

kaj naredijo ženske

ki se ne morejo donositi

same sebi