Midva eno le

sva še ostala,

so različne

najine smeri

sva žal spoznala,

nekje na pol poti

sva naju izgubila,

staro zgodbo

že pozabljeno

sva ponovila.

Midva eno le

sva še ostala,

pesem najino

neznanemu beraču

sva prodala,

dvojine rime

nisva razumela,

v pravljico,

napisano za naju

nisva več verjela.

Midva eno le

sva še ostala,

na palubi v megli

usodo Titanika

sva čakala,

ni več vetra,

jadra so zbledela,

na svetilniku

ljubezni žarnica

je pregorela.

Midva eno le

sva še ostala,

ne ozdravljena preveč

vsak sebe v novi

zgodbi sva iskala,

pošle moči so,

da bi spremenila,

tu nekje na poti

skozi ta čas

sva jih zgubila.

by Mikla

Mikla