Kamikaza
Budim se slomljene kralježnice
i ruku okačenih o grane murve
ispod koje sam prvi put
izustila riječ logofobija.
U fluidu raskopčanog vremena
dirigiram ples kamikaza
nad mostovima sediranih rijeka.
Na njima, brodovi su svjetionici
plovama zalutalih zvijezda.
Tečem do gornje usne
u gustoj antitvari i izgovaram antiriječ.
Svevidljiva sam, osim u Bogu.
On gleda u moje lice
i sakriva ga zemljom.
Boji se moga straha i
moje ljubavi prema njemu.
Sjajno! Šta? GENIJALNO.
Za divljenje i uživanje!
lpm
Hvala, pjesniče. Pozdravljam te.
Pesem, ki posega v nadsfere realnosti, ki je banalna, zato pesniška duša išče močnejše poti ...
Čestitke
lidija
Požiram tvojo poezijo, Nikita in si skušam odgovoriti na nerazrešena življenjska vprašanja. Bravo
Lp Andrejka
Andrejka, od srca hvala!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nikita
- 29. 10. 2017 ob 09:10
- Prebrano 841 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 353.74
- Število ocen: 11