drevo
če bi v deblu našla vrezan kamen,
bi ga zdrobila in oddaljila veje.
bile bi višje in bolj rdeče.
krošnja pije sveže mleko.
zato sveti, ko jo pokrijem s kapuco.
zato na soncu greje svoje kosti.
ne objemam drevesa. predolge noge ima
in vedno je en sadež pred mano.
majhen zakrnel sadež.
ko me ne gleda, se priplazim in odkopljem
korenine. vso noč raziskujem začetke.
zjutraj jih zagrnem in vse je spet rastlina.
včasih skočim v luknjo in zagrabim prst.
črna je kot so črne pijavke v meni.
kot polne oči.
moje drevo raste sredi pašnika.
ko zmanjka trave, se kopita povzpnejo in glodajo skorjo.
ko jo olupijo, stresejo nebo in goltajo ptice.
moje drevo pokonča poletje.
Čudovita pesem, Vesna! Še in še bom prišla sedet pod tvojo krošnjo. (Saj smem ?)
Lep pozdrav,
Majda
če lahko z njega otresaš take pesmi, ne bo umrlo
objem
i
Hvala vsem trem. :-)
Majda, pridi, kolikor želiš. Bova skupaj sedeli. :-)
Irena, pesmi ostanejo. :-)
Lp,
Vesna.
Vtis, ki ga naredi ta pesem, je neopisljiv. Zato je interpretacija irelevantna. Jesen je lako tudi srh vzbujajoča, ja.
Prepričala si me!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 29. 10. 2017 ob 10:31
- Prebrano 786 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 364