V daljavi, kjer je rast zgolj pot in nikdar cilj, oh oče,

kjer mladi še poznajo težo svojih kril, oh oče,

kjer revež ni sestradan, sam in razcapan,

a vendar je bolj reven, ker se ni potil, oh oče,

kjer polja bolj cveto kot mesta in human

pogled pijanih ne izraža mračnih sil, oh oče,

kjer štiri stene in ekran te dan na dan

ne utapljajo v neskončna brezna temnih špilj, oh oče,

kjer ni popolno, vendar slike sladkih sanj

ne zdijo se prekleto daleč, tam bi bil, oh oče.

Tja nas odpelji naš krvnik, naš kapitan

in jaz bom končno sam za svojo žalost kriv, oh oče.

Peter Rangus