Kaj imam jaz s tem izostankom?

Ničesar ne razumem …

odmahne

Njegov namrščen pogled zareže. 

Sedeta na klop.

V zraku je nekaj

nedoločljivega,

nedorečenega.

Točke na koledarju,

zmedene od vrvenja strani.

Zabrisane za iskanje sina.

Za pore, ki naj bi se odpirale.

Ničesar za setev.

Prepričuje se, da ni slišala prav,

da se trave vendar ne majejo,

da se golobi in ribe niso vznemirili.

In se krsta, polna katrana,

ne odpira njej.

Kako naj se dvigne,

ko pa je pod svinčenim zatiljem

eno samo ponižano nebo

in za njim žoltavo dihanje črne živali.

Z blatom v žrelu.

Andrejka