Oblak, nabrekel od vlage,
se je prelomil, iztočil kaplje
z biseri, ki hraniš jih v svojih prsih,
otrdelih od pohote, domovina nežnosti,
a brez sledov ljubkovanj,
ugaslih na tvojih pobočjih,
ki darujejo življenje nekomu,
ki bo ponavljal to kretnjo drugje,
z zgubljenim spominom na njihov okus.
Kot prst od dežja prerojena,
zaceli se rana ob tvojem dotiku.
Nevedna, da nosiš nihalo časa
pod prsmi, ki te odnaša,
odplavlja tebe in tvoje ljubimce,
prisegaš mu zvestobo,
razsipaš darove, vsakič kot prvič.

Oblak zakrije mesec.
Levinja se bori z nasiljem ur.

Pristan tvojih bokov,
je sidrišče Odiseja,
ki menja obraze in leta;
Nihče je njegovo ime.

Ne boš ga prepoznala,
brodolomca, ki ti prinaša
svoje sanje in demone.
Luna odseva tvojo tožbo.

TOMAŽ