Gledala me je z nasmehom!
Začel sem ponavljati iste besede,
vrtel sem se v krogu kakor pijan.
Iskal sem poti ven iz te zmede,
postajal sem norec - zaspan in bolan.
Po cestah sem blodil podnevi, ponoči ...
Iskal sem pomen njenih praznih besed.
In njeni poljubi, nekdaj tako vroči,
postali so grenki in mrzli kot led.
Odšel sem od nje in ostala je sama,
spomin na preteklost me več ne boli.
Pozabil sem vse, kar bilo je med nama,
le včasih spominjam se njenih oči,
vrtel sem se v krogu kakor pijan.
Iskal sem poti ven iz te zmede,
postajal sem norec - zaspan in bolan.
A gledala me je z nasmehom:
kot lovca, ki se njej na čast
ujel je v slabo skrito past.
Po cestah sem blodil podnevi, ponoči ...
Iskal sem pomen njenih praznih besed.
In njeni poljubi, nekdaj tako vroči,
postali so grenki in mrzli kot led.
A gledala me je z nasmehom:
kot lovca, ki se njej na čast
ujel je v slabo skrito past.
Odšel sem od nje in ostala je sama,
spomin na preteklost me več ne boli.
Pozabil sem vse, kar bilo je med nama,
le včasih spominjam se njenih oči,
ker gledala me je z nasmehom:
kot lovca, ki se njej na čast
ujel je v slabo skrito past.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 01. 05. 2009 ob 19:22
- Prebrano 1036 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 293
- Število ocen: 11
