Včasih sam ne veš, kaj je prav in kaj ne,
kam in kako greš,
včasih Tvoje misli so zmedene,
in Ti ne veš,
da srce vse ve, kaj je prav in kaj ne,
dovoli, da vsaj enkrat govori,
saj srce ne pozna prevar in laži,
solza in žalosti;
Dovoli, da vsaj enkrat čustva govore,
brez drobnih laži,
le midva, le jaz in Ti, za vse spomine najinih dni.

Ko bom odhajala,
ne oziraj se za menoj, prepozno je vse, minilo je,
vsi trenutki najini so že davno izgubljeni v času minljivosti;
čeprav bi morda midva lahko se znova našla,
a žal prepozno je sedaj, zabrisane so vse sledi prehojenih poti,
za naju več vrnitve ni.

Ti tam stojiš, v srcu se tiho bojiš,
da to igro znova izgubiš,

vendar prisluhni mi,
le za trenutek postoj, prijatelj moj,
življenje je igra brez pravil,
pravzaprav pravila njej določaš le Ti,
je igra brez sledi, je igra poti.

Maja Kržišnik