Zdaj prisluhni tej pesmi,
naj ogreje Ti srce,
nasmeh prikrade Ti na ustnice,

pesem, ki jo veter šepeta,
prisluhni pesmi, ki pastir na paši jo igra.

Ko boš tam daleč stran ostal sam,
ko ne bo nikogar tam,
med tujimi ljudmi, v množici iskal znani obraz
in za trenutek se Ti zazdelo bo,
da bi lahko bila jaz;
in v daljavi slišim znani glas, je to usoda ali poraz?

In, ko boš opazoval zvezdnato nebo
in vse okoli Tebe bo tiho, mirno;
Vse kar je lepo, kar naenkrat se spremeni
in v blišču in bedi materije sijaj svoj v Tvojih očeh izgubi,
odpri oči, ne zatiskaj si jih z dlanmi,
naj preprostost in majhnost otroka v Tebi znova se rodi.

Maja Kržišnik