Sonet št. 40

Slišal sem njegov glas; mesta, ki se zliva

pod mojim oknom v gosti mrak samote;

milijon vojakov delavske pehote,

ki sami sebe kličejo pasiva.

 

Glas, ki kakor vseobsežnost snežnih plázov,

v brnečem zvoku ceste in prometa,

v čebljanju gospodarskega razcveta,

utaplja zvoke žalostnih obrazov.

 

Obraz zgubljenega študenta v sobi,

ki več ne ve kaj je in kaj izbruha,

ki nad Ljubljano, brez dežja in kruha,

goji, kot kmet, marjetice v tesnobi.

 

Slišal sem njegov glas, mesta, ki pozablja,

in to ni glas svetnika, temveč rablja.

Peter Rangus

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
26. 09. 2017 ob 18:08

Hm, kaj pa če bi tole malo metrično uredil, saj znaš ;)


LP, Lidija

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Peter Rangus
Napisal/a: Peter Rangus

Pesmi

  • 26. 09. 2017 ob 10:28
  • Prebrano 538 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 137.82
  • Število ocen: 5

Zastavica