Slišal sem njegov glas; mesta, ki se zliva
pod mojim oknom v gosti mrak samote;
milijon vojakov delavske pehote,
ki sami sebe kličejo pasiva.
Glas, ki kakor vseobsežnost snežnih plázov,
v brnečem zvoku ceste in prometa,
v čebljanju gospodarskega razcveta,
utaplja zvoke žalostnih obrazov.
Obraz zgubljenega študenta v sobi,
ki več ne ve kaj je in kaj izbruha,
ki nad Ljubljano, brez dežja in kruha,
goji, kot kmet, marjetice v tesnobi.
Slišal sem njegov glas, mesta, ki pozablja,
in to ni glas svetnika, temveč rablja.
Hm, kaj pa če bi tole malo metrično uredil, saj znaš ;)
LP, Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!