Nisi.
Oprosti mojim rezilom na ustnicah.
Nisi.
Oprosti razgaljenemu ritmu besed.
Preprosto nisi.
To ni sol.
Ni izziv.
To je preveč.
In dovolj.

Še nočeš razumeti...

Naj ti povem o belih vdovah,
ki lezejo skozi prazne niše?
Naj ti govorim še dalje
o razdalji brez naslova?
Naj prepogibam v dlani
zapečatene smeri,
da okove spremenim v cvetlice?
In pestujem bogove
ob katerh ne zaspiš?
Naj ti položim perje pod krila,
da se boš spomnila,da so tam,
medtem, ko boš vseeno pozabljala letenja?

Naj ti sploh še kaj povem?
Ima smisel,
zdaj,
ko si tam?

Razumem.

Tam je vse drugače.
Tam peče koža,
odtenki niso istih barv.
Med terce sili neobrzdan smeh.
Podtalna jezera kipijo.
Noči imajo vse oči rubina.
Glasovi nacefrane rime,
ki se kotalijo, kotalijo,
vselej
in znova
in znova.
Na isto bočno stran.

Vem, saj sem bila že tam.
Samo vzdržala nisem.

lorellia