ko misli
v drnu zabledijo
in vahtnic prah
sfrli čez plan
skončal se stih bo
z le adijo
za s tabo noč
za s tabo dan ...
ko bodeš se
v tih molk zazrla
in v velbu zvezd
zaslutiš sled
besed nebroj
s pajčin utrla
jih stresi vame
not' zoret'...
ko durce
v somrak zaječijo
v objemu sna
zaslutiš dlan
daj prid' mi draga
v pisarijo
za s tabo noč
za s tabo dan ...
Koni, zelo sem vesel tvojega komentarja in pohvale, še posebej zato, ker prihaja izpod peresa tankočutne poetese. Res imam rad slovensko besedo, še posebej tisto, že nekoliko šibko, onemoglo, a vendarle še vedno živo. Me vedno zaziblje v tiste idilične podobe sključene stare matere pod židasto ruto. Lepa ti hvala, Koni!
Tudi tebi lep dan, navkljub dežju,
Sašo
Sašo, tvoj osebujan stil pjesama doista je privlačno fascinantan. Iako se moram poprilično pomučiti zbog dijalekta u kojem pišeš da bih sve shvatila, čestitam ti što na taj način gajiš i njeguješ, pretpostavljam, već pomalo arhaičan i zaboravom napušten jezični izričaj. To je za svaku pohvalu.
I, da, neizostavno ti šaljem dodatnu čestitku za dobivenu nagradu.
Lp!
Katica
Lepa ti hvala, Katica za čestitko in, seveda, za komentar, ki si mi ga namenila. Pravzaprav niti ne gre toliko za dialekt, marveč takole občasno, ko navdih poškreblja nekje tam zgoraj, kot kaplje dežja po okenski šipi, izvlečem iz ropotarnice kakšno, nemara že zaprašeno slovensko besedo in jo položim med njene potomce, kjer se spet počuti zaželeno ...
Lepo pozdravljena,
Sašo
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Sašo Zorc
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!