Soča moja,

si pritekla

v september

se zavlekla,

polna lepih

si spominov

in kaj boš ti

o vsem porekla,

ko boš nežno

barvo slekla,

spet zbudila

upe domačinov.

Krasná ti moja,

si umila,

vse te želje

dopustila,

v brezplačne

tujcev sanje

in blagajne

napolnila,

vase kak

cekin spustila,

zdaj bo lažje

zimsko spanje.

Hči planin

si me imela,

kolikor in kadar

zaželela,

sem te hodil

nežno božat

in še malo

pa boš obnemela,

v tišino spet nazaj

boš ti hotela,

bodo nehali te

vsi ogrožat.

Brdka si

v vsej lepoti,

ki jo gneča bremeni

na tvoji poti,

le postrvi žlahtne

te krasijo

in si jezna,

ker jih moti

vsa nesnaga

in ropóti

v bistri vodi le

uživati želijo.

by Mikla

Mikla