Čas beži,
mimo mene drsi, kakor pesek skozi prste polzi,
kako Ti uspelo je, prikriti vse laži,
nekje nad višavami, kjer se rodil je najin raj,
ne morem pozabiti - tisti smehljaj,
ki ga čas ne vrne več nazaj;
Še vedno iščem sledi, davno izgubljenih dni,
sanj večne prihodnosti.
Kako naj pozabim vse trenutke najine,
kako izbrišem naj vse spomine tihe iz davnine,
ki v meni žive.

Maja Kržišnik