tihi curek želatine, sok komunalnega podjetja, v
katerega sem se spremenil? videl sem vretenca
tvojega hrbtišča in osat med tvojimi nogami, na
tnalu sem polizal tvojo trobljo in za hip utihnil. v

mojem čolnu iz bazalta spijo spomini pradavnih
školjk, v meni živi barbar s filozofsko lobanjo, ki
prosi za strel v tilnik, za vejo opojnega bršljana
in za pristno čaščenje svojih obskurnih telesnin.