UKRADENE SANJE

V votlini ustni zastarel okus,

ki od ustnic ljubljenih je otopel.

Misel o poljubu in dotiku nežnih rok

se kot armada oblakov pred očmi rojeva,

a že ob rahlem vetriču mineva.

Kje je tisto sladko morje,

v katerem sva namakala noge?

Prepuščena toku iluzij,

sva odplavala iz nabrežja

v globine strastnih energij.

Kompleksna mreža nevronskih povezav

je neutrudna in uspešno zvija tvoj nedolžni um.

Ni prostora za osebni mir,

ko podaš se na nevarni tir

in oplojuješ cvetove eksotičnih rastlin,

zgrajenih iz razumsko nemoralnih sestavin,

ki prijetno zadišijo med potjo.

Ljubezen je kot bela moka,

magičen prah utopije –

generator superega.

Instantni šus le mavričnih občutij

in izjemno močna samopotrditev.

Taka ni rešitev teh zahtevnih miselnih enačb!

Priznam, ujel sem se v past

in ti prevzela si oblast.

Metamorfoza v komarja

in že si pila mojo kri.

Življenja tekočine –

gosti tok rdečine,

ki tovori moj spomin.

Esenco čiste identitete,

nad pečino zdaj razpete,

ki razblinja se v plin.

Šla sva čez strmine,

poletela v višave ekstatičnih dvoran

in doživela iskro svojih sanj.

Kako to hitro mine!

Ko naenkrat vse izgine,

a ne izveš čemu.

Je razlog skrit v odpadlem listju mladega drevesa?

Mogoče v koreninah najinega dolgega plesa?

Se je kri,

prežeta s tvojimi priseski ohladila;

moč življenja izgubila?

Nemogoče je ljubiti,

če ljubiti se ne znaš.

In težko je ostati močen,

če le daješ,

prejmeš pa v zameno laž.

Počil je lonec, je zgodbe resnično konec?

Zazri se v svoj notranji vrt.

Bodo cvetovi novi res izobčili plevel,

ki razrašča se v kristale tvojega srca?

Lepota je ujeta v tokokrog

upadajoče frekvence časa.

Ognjišče komajda še tli.

Res je, čas je za spremembe!

Mačke so na preži

in ptica preletava utrujen rečni tok.

Ne ve v katero smer naj zre,

in glej jih, še!

Odboj svetlobe v zenicah

strmečih gozdnih oči.

Iz daljave prihajajo nevihtne luči!

Nimaš te super moči,

ki izpopolnila bi vse ljudi

ne jaz,

niti brezskrbni primat,

še angel vsevednosti je ne pozna.

Šah mat?

Iz globine srca svojega

 te močno prosim.

Odpri te težke veke,

da bremena več ne nosim.

Poljubi vrt v sebi,

prečisti zrak in naredi nov korak.

Najdi šamana v tem gostem gozdu,

da znebila se boš mask.

Eden redkih sem,

ki vidim tvojo dušo.

Eden redkih,

ki te ljubi od razuma do srca.

Poznam vsak tvoj vzklik in jok,

žalost in veselja pok.

Rdeča lička,

ki žarijo od sreče,

in težke solze

brezizhodne nesreče.

Delila sva si strah, pogum,

otroškost in norost,

ljubezen, prijateljstvo,

veselje in modrost.

Bilo je noro in težko,

kaj ni ravno to lepo?

Če bi z razumom govorila

in najino celotno pot cenila,

bi izvedela kako je,

ko nekomu podariš srce.

Srce ni kakor kamen,

ki lahko se razdrobi

in svojo trdnost obdrži.

Občutljivo in krhko je kot led,

ki na soncu se stopi.

Jaz verjamem v dušo.

Fleksibilno naravo identitete.

Poznam, kako osušeno strugo reke

napolni tok svežine

in modrina vode

preplavi žejne korenine.

Kako živeti je lepo,

ko razumeta se duša in telo.

Kako čudovito je ljubiti,

če znaš iskren do sebe biti.

Verjamem vate

in vem da je težko,

a tudi meni zrak se meša,

zadušljivi plini prodirajo

skozi masko žalosti.

Ne piši nadrealistične zgodbe

in ne delaj s hudičem pogodbe.

Dobra si lahko,

če si to želiš močno.

Privošči si mir,

zavrni omamni eliksir.

Vidim svetlo prihodnost,

in čutim misli najinih sorodnost.

Toplo in prijetno Gajo,

boginjo narave,

ki obvladuje svoj sistem.

Simbiozo duše in telesa,

čarobnost življenja brez trpljenja.

Takrat srce bo moje spet odprto.

Le pohiti, da ne bo prepozno.

eksistenčnifluks