
Ker ji nisem svojih vrat odprl,
so za žalost se odprla sama.
Brez moči, da bi se z damo sprl,
sem bil črtan s črnega seznama.
Kjer so polja se kopala v maku,
kakor Scipio sva sol trosila.
Kjer luči so kljubovale mraku,
sva jih s kamni stréljala, razbila.
Kjer meglica, up, poti je skrila,
sva jo v nič z razumom razkadila.
Tam sva legla pod drevo intime,
čakajoč, da spet me volja prime
nevedoč, da bova tukaj zgnila.
Bolj vztrajno je z menoj ležala,
ker ji nisem svojih vrat odprl,
ampak tudi ona je zaspala,
pod drevesom, kjer bi naj umrl.
Berem, berem....všeč...
Če smem.....se mi zdi boljši ritem - se žalost zaustavila je zame
V drugi kitici pa se izgubim, ker so trditve v vsakem drugem verzu nasprotujoče - enkrat sta si ustvarjala dobro, drugič slabo? Tako kot pač vsi. :) Nekdo se izvje iz slabega, drugi leže vanj.
Zadnjo vrstico pa bi morda spremenil?
Le moj skromni predlog
Lep dan
Irena
Sem kar konkretno spremenil. Bilo je nekaj tudi napak :) Ja no videt prihodnost je včasih dobro včasih slabo. Upam, da nisem preveč postrigel pesem.
Prej je bilo tako:
Ker ji nisem svojih vrat odprl,
se žalôst ustavila je zame,
mi nadela razcefrano vrv,
odpeljala skozi temne jame.
Kjer so polja se kopala v maku,
sva zorala, dobro posolila.
Kjer luči so kljubovale mraku,
sva jih s kamni stréljala, razbila.
Kjer poti so v medlo daljo vile,
sva meglico v jasnost razkadila.
Kjer so jabolke v občestvu gnile,
sva zalegla in sva z njimi gnila.
Bolj vztrajno je za mano tekla,
ker ji nisem svojih vrat odprl,
ampak, oh!, pobegnil sem iz pekla,
nisem kakor ona zgnil, umrl.
Drugače pa tvoji komentarji v bistvu niso skromni, skromen je avtor:)
hvala
hehe, no če komentarji niso skromni, je skromno moje mnenje, avtor pa zase že ve ;) meni se zdi čist fajn
Kar se pa pesmi tiče, mi je bila prej bližja. Zdaj se ne znajdem več. Kar ne pomeni, da mi ni všeč. :)
Lp
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Peter Rangus
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!