odhodna postaja
za menoj ostajajo, se širijo
koncentrični krogi
jasnine, z le eno točko,
(nagrbančeni mehurček
besed - poanta
v sredini)
bičano
z mrkimi pogledi
ptice, kot da bi mi govorili: čista
geometrija je, zato kaznuje
z obliko, in to ritmično
ploskanje vesel po zelenem,
(kolažu, vtisnjenemu v oko
gora)
svetleča čistina na kateri se igra
poldne, s svojo številko
klepetanja
čim bolj sem jih želela zadržati -
(najprej pristopiti
k njim odkrito, nakar jih stlačiti
in skriti v mali shrambi, otroške številke
čeveljcev, z namerno pozabljivostjo
mesta od kod so, prav tako odkritost
s katero so mi pristopale) -
tem bolj so se izgubljale, se grgrajoče
kotalile v gibljive slike
po sivem traku asfalta, bežeč
na sveže postrižene travnike
okrog belih hiš, nepoznanih
krajev, neprepoznane besede, besede
pred mestom
s plišasto žogo sonca
norijo primestni vrtovi,
se smehljajo
daljnovodi, polglasno piskajo
nabrekli krvotoki, transfuzije
skozi mehka tkiva in obrise
povitih delov telesa
mesta, v krožnem
štetju minut, oživljajo
otrple tišine, znova
naraščajo besede, besede, besede