Ko streš srce, ga streš dvema.

Ko greš po poti, ki bi jo rad imel,

greš sam in osamljen, največkrat.

Kaj bi človek še moral narediti,

da bi naredil prav,

da bi ploskali bogovi

in od jeze kričali ljudje.

Capljajo mi koraki

v novo jutro,

kot da sem edina budna.

Kot da ni nikogar,

razen osamljenega poeta,

ki bere in tehta

ali mu je prišlo do srca

ali samo do gležnja.

Ura je zgodnja,

hlad si nabira vročino

in nimam misli,

ki bi od mene zahtevale

več kakor tiste premike,

ki so čisto osnovni,

brez težkih misli,

brez lovljenja

in še kakšnega prehitevanja.

Odkrita sem,

kakšna naj bom sicer

v temperaturah,

kjer je vsako sprenevedanje

težka naloga

in zahteva od človeka

pretežko delo

za nov začetek.

Pot je mirna,

glasovi še sanjajo.

Misli so še pretihe,

da bi zmogle

do glasne besede

in grem počasi,

kot da hodim

po zapletenem

minskem polju,

počasi, res počasi.

Čemu bi se mi mudilo,

ko pa sem edina budna

v tej zgodnji uri,

ko še ni sobesed.

Sama s sabo

v eni poti

razglabljam

na poltiho,

v počasnem tempu

in skoraj neslišno.

Ničesar,

nikogar  ne zmorem

preglasiti,

tišina kot na videz zgleda

je popolna in neslišna,

kot bi bila gluha.

Končujem,

da ne zapravljam besed.

IŽ-lev