Čeprav ljubezen ne pozna meja, odsvetujem nepotrebno ponavljanje (dovolj je, če to poveš enkrat, ponovitev mora biti zelo dobro pomensko motivirana); pazi na razumljivost jezika in na rabo besed, ob katerih se jezik ne lomi, kot npr. ob "tuja ji dejanja zlega", kar je precej nerodna formulacija, poleg tega z njo ne dosežeš rime; če se odločiš za formo, prav tako ne smeš preveč odstopati od ritma (razen če je to vsebinsko pogojeno in utemeljeno, kar v tem primeru ni); včasih je lepše (in manj arhaično) uporabiti pridevniško obliko kot samostalniko, se pravi: ne "človeka jo nagib", temveč "človeški nagib" - tudi če iščeš ritem in rimo, svetujem, da se odpoveš pretirano arhaičnim formulacijam; prav tako odsvetujem krajšanje besed zavoljo ritma (vsac'ga itd.), sploh ker ni enakomeren - če že krajšaš, potem naj bo to umetniški postopek v celoti (ker, denimo, pišeš v pogovornem jeziku itd.); odsvetujem rabo rim na prvo žogo, kakršne so "nagib - gib", "cveti - živi" itd. Forma je lahko čudovita, vendar se moramo v njej dolgo mojstriti in predstavlja delo in ljubezen, ki ne pozna meja. Na veliko takih ljubezni, Sara