Sodbe zmeraj zamujajo,
leta, desetletja.
Danes sem naju postavila na zatožno klop.
Pravni akt govori o večni ljubezni.

Zastopam se sama,
obtoženka brez krivde.
Brskam po prašnih policah spomina
in zbiram dokaze o ljubezni,
zvezdnih nočeh,
pomečkanih rjuhah,
preštevam nasmehe in poljube,
dotike, beležim sledi, ki sva jih puščala za sabo.

Zatem odprem predal s spisi
o pretočenih solzah,
prebedenih nočeh,
najdem sliko rentgena zlomljenega srca.
Žalosti v duši se ne da dokazati.

Pokličem še priče,
drevesa so slišala najino šepetanje
in trave gostile najini telesi,
nočne kresnice poslušale pesem o sreči
in veter je kuštral najine lase.

Vedno še je treba slišati drugo stran.
Kako se boš izrekel?
Brani se! Povej na glas!
Naj sliši porota in sodniki.
Navedi natančno vse datume,
travnate poti in letne čase.
Prisegel si!
Govoriti je treba resnico.
Lahko podaš pisno ali ustno izjavo,
vse bo verodostojno.

Zakaj molčiš?
Molk je priznanje.
Torej priznaš najino ljubezen?

Razsodba visi v zraku,
čakam,
porota je razsodila oprostilno:
>nisi kriv, nikdar ne boš ničesar kriv<
Dokazi niso vzdržali,
je pa zato ljubezen v mojih očeh.
Pritožba ni več mogoča.

(Monika Čuš, poezija)

Monika Čuš