Današnje glasbeno popoldne začenjam kot anonimni poslušalec neke pevske vaje, ki se odvija za steklenimi vrati Mestnega muzeja. Všeč mi je kako se petje stalno prekinja zaradi napak, ki jih delajo posamezniki, tako, da mora dirigentka spet in spet z roko nakazati uvodne takte skladbe, to pa počne s skrajno potrpežljivostjo, saj se zaveda, da je ta pevski zbor sestavljen iz amaterjev. Le nekaj korakov vstran prihaja iz Križevniške cerkve mračna, skrivnostna glasba. Vstopim v notranjost in na moje presenečenje zagledam nekakšno neonsko čudo: stopnice deviško bele svetlobe se ob temačni spremljavi avtomatskih orgel izmenično vzpenjajo in spuščajo od marmornatih tal do vrha oltarja. Ta zelo nenavadna "lučna" maša traja že cel teden, izvem iz plakata na vhodnih vratih, potem, še ves vzhičen od tega odkritja, izstopim iz cerkve z novim imenom: Brezmadežna Iluminacija sem.

Matej Krevs