
Danes me ne boš brala, draga,
to jutro bo samo za razmišljanje.
Ne bom te poskušala prehiteti,
že dolgo v ničemer ne tekmujem.
Zbudim se v tišino teme,
v črnem molku si ne želim velikih besed,
niti ne svečanih obljub.
Ne kličem vesti
in ne pravim, da bo trajalo večno.
Zaradi časa, ki mi ostaja,
je večnost samo še ostanek
in lepa beseda, ki naj bi potolažila.
Samo jemljem
tisto, kar mi že dolgo pripada.
Preko zaprtega stekla loput me obsojaš
v velikem dvomu, da je to moj
objem, ki mi pripada, lizanje rane
v drobnem ljubkovanju .
Toplota, ki me mehča,
da ne čutim robov,
ki prekinjajo.
Z očmi se stisnem k Luni,
levu ki spi nad mojo glavo
dajem prostor in ga grejem.
Povej mi, srce,
ki čutiš mladost in si upaš,
mi zameriš, ker ti režem krila?
Misliš, da mi je lažje,
da ne čutim trdote tal
ne teže novega vdiha?
Prižigam palico smoga
v navideznem zadovoljstvu
ali morda tihem dezertersvu,
v katerem več ne napenjam mišic
in ostajam tvoja ljuba,
zgodba,
ali slaba uteha,
ki je nočeš.
Stlačim rezervne hlače
v belo vrečko brez napisa
za ta dan,
začutim umirjanje,
ki se mu več ne mudi.
Čutiš z menoj
slavospev gluhe tišine,
bi se predala z menoj, ljuba?
Vest, ki se zaveda,
drobovina človeka,
po kateri se pretaka kri.
Rdeča kot povprečje,
sredina, čas za dotik.
Ali izgubljeni krik.
Ja hvala ti Jošt, me veseli in enako.
Želim ti lep, srečen dan.
Irena
Tudi mene se je pesem dotaknila, nosi posebno sporočilno atmosfero ... morda bi jo malce popravila:
Danes me ne boš brala, draga,
to jutro bo samo za razmišljanje.
Ne bom te poskušala prehiteti,
že dolgo v ničemer ne tekmujem.
Zbudim se v tišino teme,
v črnem molku si ne želim velikih besed,
niti ne svečanih obljub.
Ne kličem vesti
in ne pravim, da bo trajalo večno.
Zaradi malega kratkega časa, ki mi ostaja,
je večnost samo še ostanek
in lepa beseda, ki naj bi potolažila.
Samo jemljem do konca,
tisto, kar mi že dolgo pripada.
Preko zaprtega stekla loput me obsojaš
v velikem dvomu, da je to moje brez dvoma,
objem, ki mi pripada, lizanje rane
v drobnem ljubkovanju.
Toplota, ki me mehča,
da ne čutim niti robov,
ki prekinjajo.
Z očmi se stisnem k Luni,
levu, ki spi nad mojo glavo,
dajem prostor in ga grejem.
da sanjaš v tišini.
Povej mi, srce,
ti, ki čutiš mladost in si upaš,
mi zameriš, ker ti režem krila?
ti, ki hočeš biti jaz,
če Misliš, da mi je lažje,
da ne čutim trdote tal
ne teže novega vdiha?
Prižigam palico smoga
v navideznem zadovoljstvu
ali morda tihem dezertersvu,
v katerem več ne napenjam mišic
in ostajam tvoja ljuba,
zgodba, ki jo nočeš
ali slaba uteha,
ki je nočeš.
Stlačim rezervne hlače
v belo vrečko brez napisa
za ta dan, isti zate kot zame
začutim umirjanje,
ki se mu več ne mudi.
Čutiš z menoj
slavospev gluhe tišine,
bi se predala z menoj, ljuba?
Vest, ki se zaveda,
drobovina človeka,
živega.
po kateri se pretaka kri.
Rdeča kot povprečje,
sredina, čas za dotik.
Ali izgubljeni krik.
Premisli, če se ti zdi to sprejemljivo. Lp, Ana
Lepo pozdravljena Ana in sem popravila. Hvala ti in želim ti prijetno nedeljo.
Lp, Irena
Pesem o samoti, v kateri se lahko odvija notranji pogovor, s katerim je preostanek časa znosnejši, predvsem pa bolj umirjen ... čestitke,
Ana
Bravo in iskrene čestitke Irena!
Lp, Igor
Igor. veliko mi pomeni ... .
Me zelo veseli, da ti je všeč.
Hvala ti in lep pozdrav, Irena
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!