(BG, 30.4.2017)

nešto hladno uranja u tebe

poput mutne ivice noža u puter

kada sve potone i

ublediš kao smrt od praznine

kreveta, tajira i

zidova.

(A. Marković)

zapuščava te

dviga se hlad

s trdnjave se spušča bojišče

v reki

pod kamnitim obokom 

se sprehajajo svetniki

skozi tišino

ulice nosijo pretekle

vse prihodnje

porodne krče

zimsko nebo

nad hladnim tlakom

zapira hiše brez cvetja 

v naju

prisluhneva glasovom pesnikov

kakor prošnjam mater

nad odhajajočimi sinovi

z biserno čistimi glasovi ptic

in nasmehi

vabila 

želje 

roke ki segajo v dlan ...

... ne zmoreva v sanje

zapuščava te

belina

skozi črnino 

beživa

poražena

izgubljava

privid mladosti

prevare hrepenenja

prepozno je

grozeče me pozdravijo

drveče piščali

ob telo mi ob telo ti udarja

vedno enak krik

nemir para dan

razpara noč

se naseli v jutro

ne slišim tvojega koraka

in ne ust šepeta 

hrumenje ceste je ugrabilo

življenje   

hrup pada čez rob ulice

v ječe sobe  

in zamaščena tla drdrajo

se upogibajo in ihtijo prah

trohni v dim zavita soba

z okusom zapuščenosti vseh

ki so odtisnili na stenah

oklep sobe te hiše

in hiš in ulic

je kakor mrliška vežica poraza

(vedno umirajo

najlepša mesta)

ni več beline

in ne mesta

utrujene

umrejo sanje

u hiši

številka 109

Milan Žniderič - Jošt Š.