Irena, meni se v pesmi skriva pesem (prvi stolpec - prepisano brez popravka ... ):

  Zlezem v tišino

počasi me utiša noč

  in nebo s tihoto

kakor zvezde z zaprtimi usti

  gledam v zdolgočasen strop

  vedno tih razen sosedovih korakov

ki krožijo v drugi kletki

jeklenega bloka,

  ki mu nikoli ne bo uspelo

  se dotakniti nočne svetlobe,

  ni mesec, ne  astronavt, ne satelit.

Naselim trenutek v zgodbo,

  jo poskušam razumeti

čim bolj strpno, z razumom,

  kot da sem računalnik,

ki zmore odgovore,

  a na koncu obstanem

še vedno z vprašanji

in proti jutru bom pometla tudi te

  jih stresla kakor zadnji pepel

  in jim dala slovo.

Nebo naj govori

  a stara zemlja naj molči.

Se stisnem v dno žimnice

  in objamem hladno blazino

nato odidem zaprtih oči

  v temo brez luči

  verjemi mi,

sanjati brez objema

  je kot dolga hoja

na dežju brez dežnika.

  Sredi sanj zatulim kot volk,

znova omagam  in  sem beseda,

verz neke vsakdanje pesmi,

naveličana iste poti,

  ki me vleče v samoten dan,

v pravljico, koder ni milosti.

  ker jezik  ni dobrega vprašanja

in odgovor ne srečnega konca.

Zato samo plitko diham

dokler me jutro znova ne  dvigne

v krog brez konca.

Lp, Jošt Š.

Jošt lepo pozdravljen

Lepo se ti zahvaljujem za tvojo odlično pomoč, sem popravila in hvalati.

Želim ti lepe srečne praznike.

Irena