Čas je za premor.

Zložila bom nebesa

iznad tvojih oči v kovček.

Usta ti bom zamašila,

da me ne bodo pikala.

Prste ti bom ovila,

da ne bo popopranih sledi.

Izgnala bom moč hudiča,

da bo zlezel iz bistva

in se za večno odselil.

Mimo tračnic

bom odpeljala dan

in te pustila

v temni gluhi noči,

ki ji bolečina

ne bo prišla do živega.

Pobarvala bom kurje jajce,

nalepila gor portret sina,

da bodo usta videla kaj jedo

in ko bom prežvečila

zadnji grižljaj potice

bom tiho dala slovo.

Ne bo te bolelo,

ker ti ne bo hudo.

In noč bo dolga,

kakor neskončno nebo.

Jutro mi bo prazno,

ker te ob meni več ne bo.

Glej gospod,

pridi na dejanja,

naredi mi svetlo nebo.

Glej me zviška

in milo mi sodi.

IŽ-lev