ne počutim se v redu, doktor
zaupam belemu vraču

kaj je tokrat problem, janez?
ob besedi tokrat vzdihne in 
namršči čelo 

ujamem njegov namig, a ignoriram
pekočo željo v želodcu, da mu
pljunem v obraz

stara štorija se piše dalje, rečem

gledam v tla in tresem kolena, da
pomirim živce, ampak
čutim njegov vzvišen pogled, ki 
vrta v moj skalp

kaj bi se zgodilo, če bi mu
s ključem od vhodnih vrat, ki
ga imam v žepu kavbojk,
odrezal gluha ušesa?

tiho sedim, on vpraša, če
se mi v zadnjih časih spet pojavljajo
kakšne čudne misli

prefrigan je, njegov magisterij ni
naključje
ima me, da bi mu dal eno po glavi,
namesto aplavza

o, ne, doktor
nobenih čudnih misli

zakaj sem sploh prišel?
tuhtam že stotič isto,
ko sedim pred njegovo ekscelenco,
on v belem prtu,
jaz pa umazan v dno duše čepim 
na stolu, kot vreča prezeblega
krompirja

rečem še stotič enako -
saj ni slabo,
ljudje imajo kje dejanske stiske

in kako rad bi jim spraskal
kožo okrog ust, si mislim

on zdolgočasen zre vame,
mogoče je pričakoval kakšen izbruh,
(končno?)
nato sam sebi prikima
in načečka nove blesarije v kartoteko

bova pustila isto dozo,
se prijazno nasmehne

prikimam, vrnem nasmeh
in brzdam feferone v trebuhu

na poti v lekarno, nekje zakikirika
petelin

s pepelnikom mu bom zdrobil kljun,
ko ugasnem eno cigareto preveč.

naprimerjanez