za objem
sta potrebni
dve roki
nihče ne more
iztrgati besed
v katere si zarasla
telo ni meja
ki ločuje
zemlja je
v kateri koreniniš
v njej vzkliješ
nad njo zeleniš
cvetiš
da rodiš
da vrneš
na ravninah
si drevo
ki z vetrom govori
nad dolino
viharjem uporno
iz nevidnih korenin
s senco
vabiš
v hlad miru
šepečeš v krošnji
med cvetovi
zven čebel
prisluhni
brezdomec
tuji
domači besedi
Čestitam Jošt Š, pretanjena, rahločutna, dinamična. Uho jo sprejme takoj, v ušesu pa utripa srce.
lp
Salke
Jošt, včasih samo ena; katera zapiše besede, ki nas toplo objamejo. Lepo!
Pozdrav
Dimitrij
urednik
Poslano:
13. 04. 2017 ob 23:37
Spremenjeno:
13. 04. 2017 ob 23:40
Salke, Dimitrij, hvala!
Pravzaprav pesem "objema dogodek" oz. morda kar pesnico (in pisateljico):
www.pesem.si/a/objava/prikaz/122067/pesnice_o_pesnicah_maja_haderlap_dolgo_prehajanje
Pa seveda ne čisto dobesedno, ker sem že pred tem ustvaril "navidezni" oz. "lastni" lik te avtorice ob branju njene knjige Angel pozabe; torej že takrat iz (samo)lastne perspektive, ki jo dovoljuje (no, ja) pesniška svoboda. Nato je nastala še zgodba (dnevniški zapis glavne junakinje v drugi zgodbi ... no, o tem kdaj drugič ... ). Potem je sledil še en dnevniški zapis iz tretje perspektive ... (tudi o tem kdaj drugič ... ). Ta pesem pa je bila, po vsem tem, tudi po njeni predstavitvi pesniške zbirke, le kot moj zamah roke, ki še ne vem kaj pomeni (ok, tu lahko dam še en in neham vijugati ...).
Vama pa lep večer in prijetne dneve, ki sledijo!
Jošt Š.
p.s.
No, ja, želel sem pa tudi širše obzorje tej pesmi. Upam, da se je tudi to našlo.
Lahko je drevo (rodbinsko, d. življenja ...), obzorje pesmi se širi tudi z uporabo brezdomja, ki je tako pogost pojav / občutje današnjosti. In medprostori, v katerih se da slutiti svet in povezanost (ki se je je treba šele zavedati) ... čestitke,
Ana
Ana, hvala! Lepo je prisluhniti odmevu objema besed!
Lp, Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milan Žniderič - Jošt Š. (urednik)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!