v jalovini svojega srca pogrešam čvrste

zamahe tvojega mehkega čopiča in tiste

tvoje pisane nogavice, s katerimi si ovila

kljun svetemu duhu, da ni bevskal v sok

tvojih barv. pogrešam tvoje nočne krike,

slikarka! tisto pot, ki sva jo prehodila, so

si prisvojile rjaste noge in zlatolasi brivci,

ki zavistno luščijo svetlobo z najinih zrcal.

na glavonožcih jezdijo, slikarka, na lačnih,

dresiranih zvereh, ki imajo brezzoba usta.

doma sva med zvezdami, kjer nama lase

kuštrajo repatci in kjer se v epih in sagah

vedno najde kakšna ponosna misel. tukaj

na zemlji ni za naju nič drugega kot nitje

človeških žil, da se lahko opijava s krvjo.

Dani Bedrač