Zopet bo vroče.

Že jutranji dialog je bil čutni,

pogled je zaznal mrke tavajoče oblake

saj sanje niso naplavile novih prizorov,

na odložene navlake,

in dognanje ni našlo odmevov.

Uravnovešeno gibanje se je rušilo,

Pred njim je bilo križišče brez prednostne poti,

in voda je žuborela kot mračna razmajana noč,

v kateri ima še nebo sklonjeno glavo,

skremžen pogled pa prši po malodušni dolini,

in ne najde cilja na vrhu negotovega obličja,

kamor njihov spomin ne seže,

pa vendar, v daljavi se sveti senožet in makov cvet,

kamor vodi prekrita sled, po kateri morajo čez pokošena razmerja.

Zrejo skozi zatemnjeno okno in iščejo svoj jaz.

Zopet je nekdo zapeljal v nasprotno, na njegovo stran,

slišijo se samo začudeni pogledi

in zbegane roke hlastajo po zraku spomina,

kje se bo končala pot?

Mezdnik zopet ni dobil prave tvarine,

iz dimnika se zato že kadijo njegove besede,

pred katerimi se še burja umakne,

kako naj snuje naslednji trenutek,

če še temeljev ni na katerih dan stoji.

Njen pogled ti vse pove,

razočaranje in tisoč vprašanj.

Zakaj ravno danes, zakaj ravno meni?

V vrsti stoji, še upanja več ni,

polica je prazna, obljuba več ne drži,

ključ pa nekje v pozabljenem predalu lebdi.

Predolgo že čaka, telefon ne zvoni,

zopet  nekje v njeni torbici leži,

oddahne se, no, pa prihaja,

sicer ni ona, a vsaj telefon ji v roki zvoni.

Na prehodu stojita, zreta skozi barve,

glas se poti, prsti kričijo,

da beseda ne sliši misli.

Most ječi, se razdira,

tega bremena več ne vzdrži,

po oknu pa samo še solza drsi

in reka pod njo odnaša še zadnje ostanke.

Besede se v vetru ozirajo za njimi,

na kamniti obali, med osatom, pa naplavine ležijo,

počasi se pobirajo, se izogibajo načel,

iščejo sintezo in sklep.

Danes je vroči dan, se sonce smeji,

ko gleda razvnete strasti in sledi,

noč bo prinesla nova spoznanja

in jutro bo zopet pretežno jasno.

Felix