Forum

Virtualni večer: Radharani Pernarčič - Španija, poezija, ples ...

Radharani PernarčičVirtualni večer s pesnico, koreografinjo in plesalko ter kulturno antropologinjo Radharani Pernarčič (1979). Radharani smo povabili tudi zato, ker je samoiniciativno izvedla literarni večer slovenske poezije, prevedene v angleščino (50 slovenskih avtorjev) v Barceloni v Španiju skupaj z Jušem Škrabanom, med drugimi smo bili na daljavo z njeno pomočjo udeleženi tega srečanja tudi avtorice in avtorji s pesem.si. Radharani Pernarčič je izdala pesniški zbirki Vesolje žalujko, veter žaluzije in Bull-roarer. Njena poezija je prevedena v mnoge jezike in objavljena v mednarodnih antologijah. 2014 je začela pisati tudi poezijo za glasbo v samostojnem ansamblu Icy Noctiluca.Vodi psihosomatski in kognitivni trening, leta 2012 pa je ustanovila SENSEncePICNIC – platformo za raziskavo giba, senzibilnosti, izkušnje in percepcije. Je interdisciplinarna umetnica, ki se spontano pomika med različnimi mediji, zato zadnja leta ustvarja predvsem vizualno/zvočno performativne inštalacije.

Spoznajte zanimivo umetnico, pridružite se klepetu, ki se nadaljuje ...

Večer sem vodila Ana Porenta. 

 
 < 1 2 3 > 

Radharani Pernarčič

Poslano:
13. 04. 2017 ob 20:53

Oh my god, ne ... ne poslušat tega posnetka, ker je zvok grozljiv, pravzaprav tudi slika ... čaki dej, grem pogledat, če je vsaj na soundcloudu kaj boljšega ..

Zastavica

Radharani Pernarčič

Poslano:
13. 04. 2017 ob 20:56

Zastavica

Radharani Pernarčič

Poslano:
13. 04. 2017 ob 20:57

... mah brez veze, ti komadi so bili ravno za v Barcelono še dodelani, pa jih nikjer ni ...

saj tud vsega skupi več na žalost ni zares ... samo še neke reminiscence in tone besedil, ki še niso bila uglasbljena ..

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
13. 04. 2017 ob 20:59
Spremenjeno:
13. 04. 2017 ob 21:01

;) hudo, ker meni se zdi pa prav fajn! Ampak z veseljem še kaj pogledamo / poslušamo ...

Ej, res super, da si dala tale link, to morate poslušat!

Kje sva ostali: aha, Icy Noctiluca ...

Zastavica

Radharani Pernarčič

Poslano:
13. 04. 2017 ob 21:01

Aha, ja k tvojemu vprašanju ... Ma to je bil en band/projekt, ki sva ga delala z Mariom Babojelićem ... pa ga zdaj ni več. To je ena tistih redkih stvari,  za katero mi je res žal, da je ni več.

Kaj je pa sicer Icy Noctiluca, si lahko pa preberete tukaj: https://en.wikipedia.org/wiki/Chemistry:_A_Volatile_History

Na kratko pa - fosfor :):)

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
13. 04. 2017 ob 21:02

Oh, Radharani, lahko bi cel večer, vidim, namenili Španiji pa glasbi in poeziji, ampak jaz bi vseeno rada, da te spoznamo še vsaj z nekaj (od mnogoštevilnih!) plati.

Sodobni ples in koreografija sta zajetni področji tvojega delovanja, raziskovanja in poučevanja. Izjemno zanimiv projekt se mi zdi Najino početje: http://pocetje.tumblr.com/

in še in še - občutek imam, da zelo celostno pristopaš k različnim področjem: da ti je pomembneje zaobjeti celoto, kot se zagristi v ozek detajl. Poleg tega, da sama (s soplesalci) iščeš nove poti pri plesnem snovanju in uprizarjanju, gojiš tudi prenašanje vedenja in znanja na druge. Kako vplivata ti dejavnosti druga na drugo in kako se to održa znotraj tebe?



Zastavica

Radharani Pernarčič

Poslano:
13. 04. 2017 ob 21:12

Hm, ja, tako kot to sama čutim/vidim, ne bi rekla, da "pristopam k različnim" področjem, ker jih ne dojemam kot ločena področja .. mislim, ajde, jasno si ujet vsakič znova v neke od zunaj nastavljene škatle, ampak v smislu ustvarjanja je pa meni to več ali manj iz istega vira... In tudi glede celote in detajla: v bistvu sem frik tako na celoto kot na detajl, in me najbolj zmanjka ravno pri nečem, kar je "za vmes, za maso" :)

Ne vem zares, kako vplivajo stvari druga na drugo, ampak najbrž tako, da meni nobena stvar ni ... statična, 2D, kot zgolj neka podoba (ne v poeziji ne v performansu), ampak vse izhaja iz neke kinestetičnosti ... to so kompleksni svetovi, ki živijo ... stvari zaznavam, dojemam, razumem skozi njihovo gibanje.. in jih tako tudi vračam/postavljam v življenje ... kolikor jih pač vem in znam ...

Zastavica

Radharani Pernarčič

Poslano:
13. 04. 2017 ob 21:13

a sem sploh kaj odgovorila, povedala? :)

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
13. 04. 2017 ob 21:14
Spremenjeno:
13. 04. 2017 ob 21:15

Seveda si. To, da je vprašanje o celoti / detajlu pravzaprav čist umetno in da eno brez drugega sploh ne more obstajat ;)

Razvila si tudi lastni gibalno kognitivni trening. Morda lahko na kratko opišeš, kaj je to? Kako se je začelo in v kaj (znotraj tebe / navzven) se je razvilo?

Zastavica

Radharani Pernarčič

Poslano:
13. 04. 2017 ob 21:16

... mogoče bi še najbolj lahko rekla, da tud pišem o stvareh, ki jih zaslišim in artikuliram s in skozi telo, ne pa skozi pomen ... in da v performansu manj težim h gibanju-telesa, ampak bolj k nekemu gibanju stanja bivanja in prostora, v tem mi je neka poetičnost ...

Zastavica

Radharani Pernarčič

Poslano:
13. 04. 2017 ob 21:20

žal ne morem kognitivnega opisat niti na dolgo :( ... To mi je največji trn v peti že od kar učim - kako nekomu to opisat! ..

Lahko rečem, da je to praksa, kjer delam z ljudmi fizične vaje, s katerimi pa ljudje pridejo v stik tako s svojimi telesnimi kot mentalnimi in čustvenimi vzorci, tendencami, konceptualizacijami itd. ... in se jim na tak način začne ustvarjat prostor (v njih samih), da se začnejo na določene stvari/relacije/situacije odzivat tudi drugače (če bi tako želeli) ... torej ne le gledat drugače na stvari, ampak se uspeosobit, da tudi drugače deluješ ...

recimo: najbolj na kratko. o telesni inteligenci pa raje ne bi...

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
13. 04. 2017 ob 21:24

Za tiste, ki jih zanima, obstaja tudi spletna stran, kjer govorite o povezavah telesnega / antropološkega / itd. (celovitost) ...

https://sensencepicnic.wordpress.com/about-2/


Zastavica

Radharani Pernarčič

Poslano:
13. 04. 2017 ob 21:25

... znotraj mene se je itak začelo, ko sem bila na plesni akademini v amsterdamu, ampak da sem začela učit: hm, kaj pa vem, nekako, ko sem bila še zaposlena na oddelku za antropologijo in sem stvari še hotela raziskovat tudi na teoretični ravni - se pravi, povezano: prakas-teorija ...

pa se ni dobro izšlo, ker tisti, ki hočejo tumbat in verjet, da se da vse spoznat le z mentalno dejavnostjo, bodo to pač verjeli, pa če jim satelit pade na glavo ... In sčasoma sem tako vedno bolj delala samostojno in izven tovrstnih rigidnih kontekstov. predvsem sem si pa vse bolj želela delat z neplesalci:

- ker so oni meni odpirali vpogled v moje lastne samoumevnosti (s plesalci imam namreč prilično skupne)

-in ker vem, kako močno je mene razprla ta prakas - pa jo zato privoščim vsakomur. zdi se i, da v tem času sveta, ko je vse pobezljano in brez stika s sabo in realnostjo, ljudje to vedno bolj rabimo.

e, to mi je jasna in preprosta motivacija. in bom delala z ljudmi, pa če magar kdaj učim tudi enega samega.

Zastavica

Radharani Pernarčič

Poslano:
13. 04. 2017 ob 21:28

ja, če že, bi mogoče prej priporočila v branje kar blog - marsikaj zanimivega pride ven takole iz treningov: https://sensencepicnic.wordpress.com/

na žalost se še nismo toliko disciplinirali, da bi res redno zapisovali vse možne debate in feedbacke, kam smo to že vse kdaj prišli, včasih na podlagi ene same vaje .. :)

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
13. 04. 2017 ob 21:28

Zdaj pa k poeziji. Doslej sta izšli dve tvoji pesniški zbirki; Vesolje žalujko, veter žaluzije (2008) in Bull-roarer (2013), ki je bil nominiran za Jenkovo nagrado. Tvoja poezija je bila predstavljena v domačih in tujih literarnih revijah, zbornikih in antologijah, na mednarodnih festivalih ter bila prevedena v številne jezike (angleški, poljski, češki, katalonski, hebrejski, bolgarski itd.). Tvoje pesmi na bralca naredijo poseben učinek: vse je poosebljeno, živo, hkrati prisotno, strašno in lepo in apokaliptično - in vendar nikakor ne splošno, ampak detajlno, kot bi hkrati nanizala koščke sestavljanke, v kateri se upogiba svetloba, odblesk vesolja in vseh časov – vseprisotnost vsega, ki vključuje tudi nič, razpad, praznino ... Dostrikrat se mi zdi, da te žene raziskat reči, ki (še) nimajo imen, preiti v globlji pomen (že) besed in jih razpostavljene skupaj na novo premisliti. Morda preveč banalno, a: kako in kdaj ustvarjaš (ali nekaj o pisanju, kar se ti zdi pomembno pri tvojem)?

Za pokušino uvodna pesem iz zbirke Bull – roarer (ki nekako narekuje branje zbirke):


Iz katerega trenutka ustrojena

koža bi zaznala smisel v eni

sami kaplji ribje solze? In kako

prepoznati stvari, ki v sebi nosijo

moč primarnega vžiga? Šum

temno rdečih volnenih ostružkov

je ekstrakt nekega vozla občutkov,

pomenljiv nepomen: začetek in

prežitek zgodbe v vsej njeni smeli

lepljivosti. Kakor rože: suma

sumarum tako zelo tukaj. Tako

samo tukaj. Jedel mi je iz roke,

konj, ki sem šinil iz gozda. Ta

neimenljiva značilnost sveta.

Drža samobitnega drevesa. Brez

roba v nas sleherna slutnja zamaje

tiho bilko gotovosti. In se dolg

valovit pramen las postara v verigo

gorovja. V vseh svojih plasteh

vemo, kako diha telo, tik preden

se ga dotakne resničnost. Ali pa

roka, potopljena v toplo glinasto

absolutnost. Še vsak, ki je vstopil

v brezčasno zgodbo, je na licu

mesta onemel pod zaobljubo. Da

bi vsaj kdo vedel zanjo, je vstal,

kakor bo šele naredil svet, in si

počasi z zanosom najprej dodobra

ogledal praznino, čez katero so

vztrajno, stoletje za stoletjem

letela brez slehernih kril in s skoraj

nično težnostjo. Semena rož.

Poskrita v grivo lastnega vonja

po rojstvu, enkrat, je bilo.


Zastavica

Radharani Pernarčič

Poslano:
13. 04. 2017 ob 21:32

... Kaj pa če si jaz recimo predstavljamo, da ljudje prav zdaj tole nadvse zagnano berejo in imam torej 5 min časa, da skočim na čik?:):)

Zastavica

Radharani Pernarčič

Poslano:
13. 04. 2017 ob 21:33

joj, če prebereš ta moj zadnji stavek, je jasno, da že res moram it na čik :):):)

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
13. 04. 2017 ob 21:36
Spremenjeno:
13. 04. 2017 ob 21:38

;)

in zagnano branje se nadaljuje (upam ;)

Še ena Radharanijina pesem iz Bull roarerja (to je ta bumerang, ki ga vržeš od sebe, ampak se vrne ;)


Meander potrpežljivega bivanja



Že tisočletja melje človek drobno

zrno na kamnitem možnarju

življenja, da bi spomladi iz prstenih

ust pribucala kultura in napolnila

prosojno žaklovino z upom in vero.

A z vsakim rojstvom se človeška

klet poglablja, iz kotov žarijo

preganjane oči in v njej je nek

moški že zveličano strohnel, da

smo sredi zgodovine ustanovili

leto 0 in še danes pogrgravamo

delirično plesen v najdragocenejšem

vinu sramu. Iz skromnega pisma, ki

ga je zapustil pod žebljem v pragu,

so kot obsedeni vreli zvoniki v staro

nebo in ko so generacije korakov

ihtele od novih kozmologij, je či

pisave molil k preživetju v temi –

kajti le tam je lahko ostajal, kar je.

Preostala nam je ena sama ura do

zahoda in mi smo se raje bali te ure,

namesto, da bi se vsaj za trenutek

sklonili k lastnemu mraku, nemiru,

ki nam je preprečeval negovati

občutek in smisel. V naših tesnih

sobanah, znotraj prežarjenih sten,

je tako ves ta čas vladal en in isti

popoldan, v katerem smo hoteli

pretentati resničnost, zaobiti

notranjo voljo sveta in zamudili

lasten proces. Vse je šlo mimo

nas – zven življenjske brnivke,

prosti pad v brezno srca, veščina

opazovanj, ki se ne zateka k simbolu,

odzivu boga ali meri človeka. Kjer

sta razsajali prepoved in kazen, ne

krohotu ne solzam nismo več dali

izhoda do reke, v kateri se vso

njeno bistvo ohranja skozi surovi

tok magnetizma. Vse tako ravno in

nikogar dotikajoče, da se je včasih

zazdelo, kot da je sleherni človek

eno samo in edino bitje na tem

svetu – šarm senc brez iskrivosti in

vezi, ki ga ta osamelost slej ko prej

zdolgočasi in začne preslikavati

svoje predstave na zanikane

sogovorce. V takem stanju si je

bilo lahko deliti enako mišljenje

ali pa razumeti vse drugo kot

enostavno nasprotovanje: zbežati

stran od vsega, kar sooča in

raztaplja. – Ko bi se s tem zares

dalo prikriti nevzpostavljeno srž,

dalo razvozlati sen in luno kot

nekakšen rebus. In ko bi vsaj delček

nekega čistega čustva, ki ponese v

polnost življenja, ostal tudi v rokah!

A vse ima svoje drobce razsute kot

znamenja daleč zunaj prepoznavnih

robov, pojavnega polja, imenovanja:

Krožijo kot razsejana izkušnja neba,

se gostijo v ptice na neki višavi, v

barve zasukanih listov v vetrovnem

drevesu in le jezik v skladu s skupno

težnjo, ki čuječe gleda nekoliko vstran,

iščoč odrinjene prostore, je lahko

testo totala, ki potrpežljivo vzhaja

kakor morje pod karizmo lune.

Tega nenadomestljivega kruha in

hoda skozi eter življenja se nikdar

ne bo dalo razrešiti s strateškim

računom, ju sploščiti v nauk: ker

ne poznata tega namena. In naj bo

še tako pusto – skozi okno spalnice

se vidi vse, kar lahko človek spozna,

kajti s tistim pogledom se sleherno

jutro oprisotimo v popolnost sveta.


Zastavica

Gregor Grešak

skrbnik

Poslano:
13. 04. 2017 ob 21:39

Zastavica

Radharani Pernarčič

Poslano:
13. 04. 2017 ob 21:45

uh,

ta zbirka mi je že daleč... ampa na splošno... ja, najbrž me v vsem, kar počnem, tudi v vsakdanjem življenju, zanima predvsem biti pozorna: na detajl in prevsem na trenutek, ko se nekaj zgodi, sproži (ne le kaj) ... mogoče s tem lahko povežem skupaj zgornjo debato o svojem fašizmu in debato o mojih treningih in debato o povezovanju poezije in plesne/telesne prakse: gre za en pristop, ki je recimo blizu tudi Gestalt terapiji: ujet moment, ko se v tebi nekaj odvije, ga zaznat, ozavestit ... Šele tako ti postane na razpolago, da lahko (če želiš in ko je čas za to) tudi res delaš s tem. In dalje, to, kar sem naredila tudi pravkar, delam po mojem tudi v poeziji: poskušat zagledat vse te kompleksne relacije, kako se povezujejo v en mehanizem in network.

verjetno imamo z mnogimi ljudmi drugačno začetno predstavo o stvareh: eni bi rekli, da koščke sestavljaš v celoto. jaz bi rekla, da je za osnovo celota enih par tisoč dimenzij, sam nam na mnogih delih zmanjkuje slike ...

Zastavica

 < 1 2 3 > 

Komentiranje je zaprto!