Virtualni večer s pesnico, koreografinjo in plesalko ter kulturno antropologinjo Radharani Pernarčič (1979). Radharani smo povabili tudi zato, ker je samoiniciativno izvedla literarni večer slovenske poezije, prevedene v angleščino (50 slovenskih avtorjev) v Barceloni v Španiju skupaj z Jušem Škrabanom, med drugimi smo bili na daljavo z njeno pomočjo udeleženi tega srečanja tudi avtorice in avtorji s pesem.si. Radharani Pernarčič je izdala pesniški zbirki Vesolje žalujko, veter žaluzije in Bull-roarer. Njena poezija je prevedena v mnoge jezike in objavljena v mednarodnih antologijah. 2014 je začela pisati tudi poezijo za glasbo v samostojnem ansamblu Icy Noctiluca.Vodi psihosomatski in kognitivni trening, leta 2012 pa je ustanovila SENSEncePICNIC – platformo za raziskavo giba, senzibilnosti, izkušnje in percepcije. Je interdisciplinarna umetnica, ki se spontano pomika med različnimi mediji, zato zadnja leta ustvarja predvsem vizualno/zvočno performativne inštalacije.
Spoznajte zanimivo umetnico, pridružite se klepetu, ki se nadaljuje ...
Večer sem vodila Ana Porenta.
Oh my god, ne ... ne poslušat tega posnetka, ker je zvok grozljiv, pravzaprav tudi slika ... čaki dej, grem pogledat, če je vsaj na soundcloudu kaj boljšega ..
recimo vasj to ... https://soundcloud.com/icy_noctiluca
... mah brez veze, ti komadi so bili ravno za v Barcelono še dodelani, pa jih nikjer ni ...
saj tud vsega skupi več na žalost ni zares ... samo še neke reminiscence in tone besedil, ki še niso bila uglasbljena ..
urednica
Poslano:
13. 04. 2017 ob 20:59
Spremenjeno:
13. 04. 2017 ob 21:01
;) hudo, ker meni se zdi pa prav fajn! Ampak z veseljem še kaj pogledamo / poslušamo ...
Ej, res super, da si dala tale link, to morate poslušat!
Kje sva ostali: aha, Icy Noctiluca ...
Aha, ja k tvojemu vprašanju ... Ma to je bil en band/projekt, ki sva ga delala z Mariom Babojelićem ... pa ga zdaj ni več. To je ena tistih redkih stvari, za katero mi je res žal, da je ni več.
Kaj je pa sicer Icy Noctiluca, si lahko pa preberete tukaj: https://en.wikipedia.org/wiki/Chemistry:_A_Volatile_History
Na kratko pa - fosfor :):)
Oh, Radharani, lahko bi cel
večer, vidim, namenili Španiji pa glasbi in poeziji, ampak jaz bi vseeno rada,
da te spoznamo še vsaj z nekaj (od mnogoštevilnih!) plati.
Sodobni ples in koreografija sta zajetni področji tvojega delovanja, raziskovanja in poučevanja. Izjemno zanimiv projekt se mi zdi Najino početje: http://pocetje.tumblr.com/
in še in še - občutek imam, da zelo celostno pristopaš k različnim področjem: da ti je pomembneje zaobjeti celoto, kot se zagristi v ozek detajl. Poleg tega, da sama (s soplesalci) iščeš nove poti pri plesnem snovanju in uprizarjanju, gojiš tudi prenašanje vedenja in znanja na druge. Kako vplivata ti dejavnosti druga na drugo in kako se to održa znotraj tebe?
Hm, ja, tako kot to sama čutim/vidim, ne bi rekla, da "pristopam k različnim" področjem, ker jih ne dojemam kot ločena področja .. mislim, ajde, jasno si ujet vsakič znova v neke od zunaj nastavljene škatle, ampak v smislu ustvarjanja je pa meni to več ali manj iz istega vira... In tudi glede celote in detajla: v bistvu sem frik tako na celoto kot na detajl, in me najbolj zmanjka ravno pri nečem, kar je "za vmes, za maso" :)
Ne vem zares, kako vplivajo stvari druga na drugo, ampak najbrž tako, da meni nobena stvar ni ... statična, 2D, kot zgolj neka podoba (ne v poeziji ne v performansu), ampak vse izhaja iz neke kinestetičnosti ... to so kompleksni svetovi, ki živijo ... stvari zaznavam, dojemam, razumem skozi njihovo gibanje.. in jih tako tudi vračam/postavljam v življenje ... kolikor jih pač vem in znam ...
a sem sploh kaj odgovorila, povedala? :)
urednica
Poslano:
13. 04. 2017 ob 21:14
Spremenjeno:
13. 04. 2017 ob 21:15
Seveda si. To, da je vprašanje o celoti / detajlu pravzaprav čist umetno in da eno brez drugega sploh ne more obstajat ;)
Razvila si tudi lastni gibalno kognitivni trening. Morda lahko na kratko opišeš, kaj je to? Kako se je začelo in v kaj (znotraj tebe / navzven) se je razvilo?
... mogoče bi še najbolj lahko rekla, da tud pišem o stvareh, ki jih zaslišim in artikuliram s in skozi telo, ne pa skozi pomen ... in da v performansu manj težim h gibanju-telesa, ampak bolj k nekemu gibanju stanja bivanja in prostora, v tem mi je neka poetičnost ...
žal ne morem kognitivnega opisat niti na dolgo :( ... To mi je največji trn v peti že od kar učim - kako nekomu to opisat! ..
Lahko rečem, da je to praksa, kjer delam z ljudmi fizične vaje, s katerimi pa ljudje pridejo v stik tako s svojimi telesnimi kot mentalnimi in čustvenimi vzorci, tendencami, konceptualizacijami itd. ... in se jim na tak način začne ustvarjat prostor (v njih samih), da se začnejo na določene stvari/relacije/situacije odzivat tudi drugače (če bi tako želeli) ... torej ne le gledat drugače na stvari, ampak se uspeosobit, da tudi drugače deluješ ...
recimo: najbolj na kratko. o telesni inteligenci pa raje ne bi...
Za tiste, ki jih zanima, obstaja tudi spletna stran, kjer govorite o povezavah telesnega / antropološkega / itd. (celovitost) ...
https://sensencepicnic.wordpress.com/about-2/
... znotraj mene se je itak začelo, ko sem bila na plesni akademini v amsterdamu, ampak da sem začela učit: hm, kaj pa vem, nekako, ko sem bila še zaposlena na oddelku za antropologijo in sem stvari še hotela raziskovat tudi na teoretični ravni - se pravi, povezano: prakas-teorija ...
pa se ni dobro izšlo, ker tisti, ki hočejo tumbat in verjet, da se da vse spoznat le z mentalno dejavnostjo, bodo to pač verjeli, pa če jim satelit pade na glavo ... In sčasoma sem tako vedno bolj delala samostojno in izven tovrstnih rigidnih kontekstov. predvsem sem si pa vse bolj želela delat z neplesalci:
- ker so oni meni odpirali vpogled v moje lastne samoumevnosti (s plesalci imam namreč prilično skupne)
-in ker vem, kako močno je mene razprla ta prakas - pa jo zato privoščim vsakomur. zdi se i, da v tem času sveta, ko je vse pobezljano in brez stika s sabo in realnostjo, ljudje to vedno bolj rabimo.
e, to mi je jasna in preprosta motivacija. in bom delala z ljudmi, pa če magar kdaj učim tudi enega samega.
ja, če že, bi mogoče prej priporočila v branje kar blog - marsikaj zanimivega pride ven takole iz treningov: https://sensencepicnic.wordpress.com/
na žalost se še nismo toliko disciplinirali, da bi res redno zapisovali vse možne debate in feedbacke, kam smo to že vse kdaj prišli, včasih na podlagi ene same vaje .. :)
Zdaj pa k poeziji. Doslej sta izšli dve tvoji pesniški zbirki; Vesolje žalujko, veter žaluzije (2008) in Bull-roarer (2013), ki je bil nominiran za Jenkovo nagrado. Tvoja poezija je bila predstavljena v domačih in tujih literarnih revijah, zbornikih in antologijah, na mednarodnih festivalih ter bila prevedena v številne jezike (angleški, poljski, češki, katalonski, hebrejski, bolgarski itd.). Tvoje pesmi na bralca naredijo poseben učinek: vse je poosebljeno, živo, hkrati prisotno, strašno in lepo in apokaliptično - in vendar nikakor ne splošno, ampak detajlno, kot bi hkrati nanizala koščke sestavljanke, v kateri se upogiba svetloba, odblesk vesolja in vseh časov – vseprisotnost vsega, ki vključuje tudi nič, razpad, praznino ... Dostrikrat se mi zdi, da te žene raziskat reči, ki (še) nimajo imen, preiti v globlji pomen (že) besed in jih razpostavljene skupaj na novo premisliti. Morda preveč banalno, a: kako in kdaj ustvarjaš (ali nekaj o pisanju, kar se ti zdi pomembno pri tvojem)?
Za
pokušino uvodna pesem iz zbirke Bull – roarer (ki nekako narekuje
branje zbirke):
Iz katerega trenutka ustrojena
koža bi zaznala smisel v eni
sami kaplji ribje solze? In kako
prepoznati stvari, ki v sebi nosijo
moč primarnega vžiga? Šum
temno rdečih volnenih ostružkov
je ekstrakt nekega vozla občutkov,
pomenljiv nepomen: začetek in
prežitek zgodbe v vsej njeni smeli
lepljivosti. Kakor rože: suma
sumarum tako zelo tukaj. Tako
samo tukaj. Jedel mi je iz roke,
konj, ki sem šinil iz gozda. Ta
neimenljiva značilnost sveta.
Drža samobitnega drevesa. Brez
roba v nas sleherna slutnja zamaje
tiho bilko gotovosti. In se dolg
valovit pramen las postara v verigo
gorovja. V vseh svojih plasteh
vemo, kako diha telo, tik preden
se ga dotakne resničnost. Ali pa
roka, potopljena v toplo glinasto
absolutnost. Še vsak, ki je vstopil
v brezčasno zgodbo, je na licu
mesta onemel pod zaobljubo. Da
bi vsaj kdo vedel zanjo, je vstal,
kakor bo šele naredil svet, in si
počasi z zanosom najprej dodobra
ogledal praznino, čez katero so
vztrajno, stoletje za stoletjem
letela brez slehernih kril in s skoraj
nično težnostjo. Semena rož.
Poskrita v grivo lastnega vonja
po rojstvu, enkrat, je bilo.
... Kaj pa če si jaz recimo predstavljamo, da ljudje prav zdaj tole nadvse zagnano berejo in imam torej 5 min časa, da skočim na čik?:):)
joj, če prebereš ta moj zadnji stavek, je jasno, da že res moram it na čik :):):)
urednica
Poslano:
13. 04. 2017 ob 21:36
Spremenjeno:
13. 04. 2017 ob 21:38
;)
in zagnano branje se nadaljuje (upam ;)
Še ena Radharanijina pesem iz Bull roarerja (to je ta bumerang, ki ga vržeš od sebe, ampak se vrne ;)
Meander potrpežljivega bivanja
Že tisočletja melje človek drobno
zrno na kamnitem možnarju
življenja, da bi spomladi iz prstenih
ust pribucala kultura in napolnila
prosojno žaklovino z upom in vero.
A z vsakim rojstvom se človeška
klet poglablja, iz kotov žarijo
preganjane oči in v njej je nek
moški že zveličano strohnel, da
smo sredi zgodovine ustanovili
leto 0 in še danes pogrgravamo
delirično plesen v najdragocenejšem
vinu sramu. Iz skromnega pisma, ki
ga je zapustil pod žebljem v pragu,
so kot obsedeni vreli zvoniki v staro
nebo in ko so generacije korakov
ihtele od novih kozmologij, je či
pisave molil k preživetju v temi –
kajti le tam je lahko ostajal, kar je.
Preostala nam je ena sama ura do
zahoda in mi smo se raje bali te ure,
namesto, da bi se vsaj za trenutek
sklonili k lastnemu mraku, nemiru,
ki nam je preprečeval negovati
občutek in smisel. V naših tesnih
sobanah, znotraj prežarjenih sten,
je tako ves ta čas vladal en in isti
popoldan, v katerem smo hoteli
pretentati resničnost, zaobiti
notranjo voljo sveta in zamudili
lasten proces. Vse je šlo mimo
nas – zven življenjske brnivke,
prosti pad v brezno srca, veščina
opazovanj, ki se ne zateka k simbolu,
odzivu boga ali meri človeka. Kjer
sta razsajali prepoved in kazen, ne
krohotu ne solzam nismo več dali
izhoda do reke, v kateri se vso
njeno bistvo ohranja skozi surovi
tok magnetizma. Vse tako ravno in
nikogar dotikajoče, da se je včasih
zazdelo, kot da je sleherni človek
eno samo in edino bitje na tem
svetu – šarm senc brez iskrivosti in
vezi, ki ga ta osamelost slej ko prej
zdolgočasi in začne preslikavati
svoje predstave na zanikane
sogovorce. V takem stanju si je
bilo lahko deliti enako mišljenje
ali pa razumeti vse drugo kot
enostavno nasprotovanje: zbežati
stran od vsega, kar sooča in
raztaplja. – Ko bi se s tem zares
dalo prikriti nevzpostavljeno srž,
dalo razvozlati sen in luno kot
nekakšen rebus. In ko bi vsaj delček
nekega čistega čustva, ki ponese v
polnost življenja, ostal tudi v rokah!
A vse ima svoje drobce razsute kot
znamenja daleč zunaj prepoznavnih
robov, pojavnega polja, imenovanja:
Krožijo kot razsejana izkušnja neba,
se gostijo v ptice na neki višavi, v
barve zasukanih listov v vetrovnem
drevesu in le jezik v skladu s skupno
težnjo, ki čuječe gleda nekoliko vstran,
iščoč odrinjene prostore, je lahko
testo totala, ki potrpežljivo vzhaja
kakor morje pod karizmo lune.
Tega nenadomestljivega kruha in
hoda skozi eter življenja se nikdar
ne bo dalo razrešiti s strateškim
računom, ju sploščiti v nauk: ker
ne poznata tega namena. In naj bo
še tako pusto – skozi okno spalnice
se vidi vse, kar lahko človek spozna,
kajti s tistim pogledom se sleherno
jutro oprisotimo v popolnost sveta.
uh,
ta zbirka mi je že daleč... ampa na splošno... ja, najbrž me v vsem, kar počnem, tudi v vsakdanjem življenju, zanima predvsem biti pozorna: na detajl in prevsem na trenutek, ko se nekaj zgodi, sproži (ne le kaj) ... mogoče s tem lahko povežem skupaj zgornjo debato o svojem fašizmu in debato o mojih treningih in debato o povezovanju poezije in plesne/telesne prakse: gre za en pristop, ki je recimo blizu tudi Gestalt terapiji: ujet moment, ko se v tebi nekaj odvije, ga zaznat, ozavestit ... Šele tako ti postane na razpolago, da lahko (če želiš in ko je čas za to) tudi res delaš s tem. In dalje, to, kar sem naredila tudi pravkar, delam po mojem tudi v poeziji: poskušat zagledat vse te kompleksne relacije, kako se povezujejo v en mehanizem in network.
verjetno imamo z mnogimi ljudmi drugačno začetno predstavo o stvareh: eni bi rekli, da koščke sestavljaš v celoto. jaz bi rekla, da je za osnovo celota enih par tisoč dimenzij, sam nam na mnogih delih zmanjkuje slike ...
Komentiranje je zaprto!