in prepozno za smrt, je čivknil strojevodja:
v njegovi torbi je zavrel spomin na poletje
v školjki, ko je bosopetil med železarnami
in možgani pesnikov, lačen lastnega soka.

a njegov žilavi kompas, ki je hkrati kazal v
štiri smeri neba, je otrdel ob magnetni igli,
nabrušeni ob kamnih tujih želja. takrat se
mu je utrnila misel, da je mrhovinar, ki bo
večno blodil po ožganinah osamljenih src.

Dani Bedrač