Na oči ji meče,
črne silhuete,
da potopila bi demone,
ona globje zareže.
Da pozabi preteklost blatno,
čuva jo škrlatno platno,
rado hotela bi pobegniti,
a ujeta je v past not.
Dolge ima rokave,
da bi skrila svoje rane,
nihče ne da ji rame,
ostrina žiletke preostane.
Kri spolzi po koži,
ne obstaja abstinenca,
svojo žalost sproži,
ona ostaja samo senca.
Iz ust nasmeh ji zgine,
izusti sam zvok tišine,
od bolečine, ki ne mine,
po hodnikih sivine.
Da pozabi preteklost blatno,
čuva jo škrlatno platno,
rado hotela bi pobegniti,
a zgodi se ravno obratno.
Pogled megli turobnost,
ko pada v otožnost
pobegniti ali boriti se?
Ne obstaja tretja možnost
Ko pogled vrže za sabo
skoraj potone v pozabo,
melanholija jo opija,
a nekega dne bo dobila zmago.
Nič ne uspava bolj kot žiletka.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Ervin Đuvelek
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!