Kličem kvartine
Kličem, kličem brez presledka.
Kličem misel, ki prebuja
zlato sonce od začetka
sence, ki temačnost vzbuja.
Kličem sanje, ki ne spijo,
ampak so ujete v spanje,
kličem upe, ki bodrijo
in močno verjamem vanje.
Kličem sebe, kličem tebe,
da bi zopet se podala
v kraje tople, brez pozebe.
Med valovi bi obstala.
Kličem tvoj pogled na sebi,
ki bi zmogel me objeti
in prižgati tudi v tebi
žarek upanja, ki sveti.
Kličem slike z govorico,
da bi zmogel opaziti
sončne lise med tančico,
ki bi želel jih razkriti.
Kličem glas, ki vedno znova
je pričakoval odgovor,
kličem zvok, ki bo osnova
sluhovodu za pogovor.
Ko boš slišal tihe klice,
zvedel boš za skrite želje
drobne, preplašene ptice
in njen klic ti bo v veselje.
lepo kličeš kvartine, Koni
Koni: O, kako lepo, kot bistri studenec v pomladi, ti žubori pesem ... :-)
Lp, Sašo
lepo je tudi, če kličeš in dokličeš, triglav;
hvala za stik in
lp, koni
Sašo, tudi tvoj komentar se zlije v tole žuborenje; lepo si pospremil moje klicanje; hvala in
lp, koni
Klic po svetlobi, klic zase, klic za nekoga.
Klic v popolni formi; čeprav je najbrž popolnoma determiniran v svojem namenu, je tudi zelo mnogoplasten.
Lp, lidija
Res je , Lidija; tudi forma je pripomogla, da je ta klic postal mnogoplasten;
hvala za bogat komentar in črtice;
z lepimi pozdravi
koni
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: koni
- 15. 03. 2017 ob 12:44
- Prebrano 1014 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 338.59
- Število ocen: 17