Brazde
Skrbi so čez čelo
vrezale struge.
Globoko,
da se ne prelijejo,
ko je tok močan.
Usedline odložene
v meandrih misli
v soncu odsevajo bel prod,
posušene čakajo
brez utripa v sencah tišine,
vse so odšle,
pristanišče je prazno,
ura je takšna,
ne šteje odhodov
niti prihodov,
brez voznega reda,
brez napovedi
pride čas večera.
Gneča
čakalnih vrst,
različne prtljage
se prebija
čez polno korito
dneva.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: salke
- 15. 03. 2017 ob 12:10
- Prebrano 408 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 47.01
- Število ocen: 3
