Skrbi so čez čelo

vrezale struge.

Globoko,

da se ne prelijejo,

ko je tok močan.

Usedline odložene

v meandrih misli

v soncu odsevajo bel prod,

posušene čakajo

brez utripa v sencah tišine,

vse so odšle,

pristanišče je prazno,

ura je takšna,

ne šteje odhodov

niti prihodov,

brez voznega reda,

brez napovedi

pride čas večera.

Gneča

čakalnih vrst,

različne prtljage

se prebija

čez polno korito

dneva.

salke