Odšla je tiho kot list v večerno zarjo,

blagi veter jo je zazibal v večni spanec

ni več imela moči, da bi se mu uprla,

ostal ji je le še pogled na makovo poljano.

Kot jesenski cvet je odšla skozi lunin sijaj,

spremljale so jo sence zvezd, ji kazale pot,

prijela jih je za roke, s pogledom objela,

ter se prepustila zadnji poti.

Poti nazaj več ni, v daljavi jo kliče zadnji krajec noči,

odšla je kot žarek luči, kateri skozi temo hiti v novi svet.

kjer jo čaka mir in modra neskončna svetloba kot večna misel,

to je dom njene duše in srca, dom njenega počitka.

Nada se je še enkrat uzrla nazaj, v svoj minljivi zavičaj,

na cvetoče poljane  in njej ljube ljudi,

na katerih se je zrcalila neskončna žalost in zadnjo slovo

in odšla modremu odsevu nasproti. 

V brezmejnosti so odmevale samo še njene zadnje besede:

»Marjan, pomagaj mi«. 

Felix