Pritajiš se poleg mene, da golim tvojo prisotnost.

Kot nebje, tik preden se zaleze
med splamenelo vejevje
in njihove širom razmetane sence.

Pa jih trga, najprej povsem brezšumno,
nato čedalje bolj ihtavo.

A saj že vseskozi vem.

Čeprav se še ne skrivaš v načetih shrambah mojega življenja,
se razraščaš, skorjasta beseda,
tako bohotno, da te nikoli več ne zmanjka.

Preveč dobro te poznam,
zato si pač samo- podtaknjeno zrnje na pomlad.

albin