Elegija, napisana v elegijskem distihu in njen navdih:

Lepa in pomenljiva pesem, Matej. Lp M.

Hvala, maatjazh, še pesem Mateja Bora:

KOZOLEC

Kozolec vegav, ki je že odslužil,

ves črn, zdelan sredi polja ždi

in v gnili, kalni, žalostni mlakuži

si ogleduje svoje zadnje dni.

In ko jesenski veter mu raznaša

poslednje skodle s strehe, ne ječi,

le sem in tja se ziblje, ko da oponaša

sam sebe in sam sebi se smeji.

In razen njega širom naokoli

nikogar ni, da bi se vanj ozrl,

ki kmalu bo tam na samotnem polji,

samotno, kakor služil je, umrl.

Jaz sem pol ure pisal komentar in ko sem kliknil pošlji, se je izbrisal, ker nisem bil več prijavljen... grrrr...

:) Gremo še enkrat.

Ja jaz sem že nekaj probaval pisat z elegičnimi distihi. 

http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/121466/slovenija2050

http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/121421/elegija_nad_ljubljano

Kaj točno distih je, ne vem. Slovenska wiki in angleška mu dajeta drugačne ritme.

Gre pa zagotovo za formo sestavljeno iz heksametra ter pentametra. Ti si se držal tega se mi zdi, samo ima vsak distih pri tebi drugačen ritem.

Torej prvi distih je:

Veter vso noč je divjal po Kamniško-Bistriškem polju

- u u - u u - / u - u u - u u - u

nalomil trhlih si vej, odpihnil strešnike s streh.

u - u - u u - / u - u - u u -

Ritem se ti že pri naslednje distihu zamenja in potem spet in spet. Zdaj jaz osebno nimam nič proti kompleksnim ritmičnim shemam ( če jim lahko tako rečem ), samo mi je pa kul, da ko enkat ritem, kolikor že kompleksen je, zastavimo, da se ga držimo. Torej, da bi s tem ritmom nadaljeval v pesmi.

Mislim to je zgolj moje mnenje. Jaz sem pisal v ritmu, ki ga predlaga slovenska wiki:

-UU -UU -UU -UU -UU -U

-UU -UU - // -UU -UU -

Mogoče bi lahko kdo, ki je študiral književnost nekje izbrskal boljšo definicijo elegičnega distiha oz. nam bolj povedal, kako pa kaj z njemu.

Ritmične probleme na stran me edino še zmoti beseda "zares", ki je malce nepotrebna tam, drugače mi je pa pesem všeč. Lep pomen pa tudi lepo paše med druge tvoje kozolce.

LP

Peter

najprej hvala lepa za izčrpen komentar,

malce sem sicer sumil, da nisem napisal v e. distihu, pa vendar... najbrž me je zavedla cezura saj se le ta pri moji elegiji, vsaj po mojem mnenju dobro občuti.

Zanimivo mi je tudi to, da ima tvoja Elegija, (vsekakor dobra pesem) v prvem verzu 17 zlogov, piše namreč, da ima lahko distih od 16 do 17 zlogov, drugi verz, pentameter pa od 12 do 15 ??? (kdo bi to razumel)

Vsaj mislim, da je tako napisal prof. Boris A. Novak v svoji knjigi Oblika, ljubezen jezika.

Jaz sem predvsem imel za vzor pesem

Požgana vas

Trudno odmeva korak,

    povsod naokrog je tišina.

Težek, bolesten spomin

   stiska samotno srce.

Tu je naš človek živel

    in v miru zemljo preoraval,

nagelj je v oknih cvetel,

    grulil na dvoru golob.

Tiho je zdaj naokrog

   in molk je med črnim zidovjem,

suhe štrlijo čez pot

   veje ožganih dreves.

Sredi domače vasi,

    ob stezi, s plevelom prerasli,

našlo svoj zadnji je mir

    dvajset trpečih ljudi.

Eden je bil jim sovrag

    in v enem zdaj grobu ležijo.

Angel na grobu kleči,

    angel z razbito glavo.

V vaškem koritu pa vre

   in peni se bistri studenec -

v njem partizani gase

    žejo si mimogrede.

Kot lahko opaziš je ta pesem sestavljena iz 16 in 14 zložnega verza, zanima pa me, če je napisana v pravi stopici?

Sam sem namreč premalo dojemljiv, da bi razvozlal ali je prava ali ni...

Če povem po pravici, in vem da bo slišati precej smešno, vendar sem ti pripravljen plačati, če mi to mojo Elegijo popraviš v elegijski distih, s tem, da ti še napišem sonet in sicer je akrostih že nastavljen:

Z

A

P

E

T

R

A

R

A

N

G

U

S

A

Lp M

Ja mislim, da je point tega distiha ravno to, da je prvi verz daljši, drugi pa krajši.

Kar se pa predelave tiče. Ni potreben ne sonet ne denar, mi je v veselje pomagat :)

Veter vso noč je divjal

po Kamniško-Bistriškem polju,

v zvoku napokanih vej,

strešnikov padlih s slemen.

Z jutrom razgaljenih streh

svetloba prizor je razkrila;

stari kozolec na tleh,

kakor umrli bolnik.

Kot da nekdo bi ga v snu

iz temeljev vrgel kamnitih

v jarka obcestnega mulj,

v blatno poslednjo kopel.

Dolgo bo ležal in gnil,

dokler ga lastnik ne opazi,

v drva razžaga njegov

črni skelet, hrastov križ.

Koliko jih je že šlo

in koliko čaka na polju,

zlomljenih lat in duha,

vetra usmiljeni strel?

Ko z burjo bo temna noč,

kozolec poslednji sesedla.

se bo glasila še tod

pesem slovenska takrat?

Tako nekako. Vzel sem ritem, ki ga imaš v priloženi pesmi ter ga upošteval.

- u u - u u -

u - u u - u u - u

- u u - u u -

- u u - u u -

Podoben ritem sem uporabil tudi jaz v moji Elegiji. Mislim, da je kar kul.
Upam, da ti je všeč.

Zahvaljen prav lepo, poet!

A cvenka, praviš

Pa ne rabiš?

Eh, dobro, dobro, pa sonet?

Ti mar sonet ne bi ugajal?

Razumem, skromen si, pošten,

A jaz pač vztrajal bom pri tem.

Res upam, da ne boš me grajal,

Akó  to tvojo prepesnitev

Na tem objavil zdaj portalu,

Goljuf, kot svojo bom stvaritev ...

Uspeh me čaka, vem, prav kmalu,

Saj vidim, da podčrtank zvrhan koš

Arhiv tvoj že vsebuje, mladi mož!

S tvojih stavkov se je zvila

prek daktilov mojih črk,

ki jih nisem jaz izumil

temveč nam neznani grk.

Kar sem jaz dal je zgolj roka,

ki ji ritmi ples gladijo.

Jo zato 'mej za otroka,

tvojih misli, elegijo.

Me nasmejal tvoj sonet je

prav narahlo, prav prijetno,

a se zdi mi brezpredmetno

dobri volji plačat petje.

Meni stali so ob strani

jaz zgolj vračam, kar sem vzel,

Drug smo drugem sozemljani

družno gremo čez vrzel,

rajši skupaj smo človečno,

kot da tiho gremo mimo,

ter iskreno si želimo,

da s podčrtanjem bo srečno.

Peter Rangus, na pomoč:

spet sem namreč malce popravljal elegija, ali je stopica v redu:

Veter vso noč je divjal

po Kamniško-Bistriškem polju,

v zvoku napokanih vej,

strešnikov padlih s slemen.

Z jutrom razgaljenih streh

avrora prizor je razkrila;

stari kozolec na tleh,

kot zapuščeni mrlič.

Kakor da kdo bi ga v snu

iz temeljev vrgel kamnitih

v jarka obcestnega mulj,

v blatno poslednjo kopel.

Dolgo bo ležal in gnil,

dokler ga lastnik ne opazi,

v drva razžaga njegov

črni skelet, hrastov križ.

Koliko jih je že šlo

in koliko čaka na polju,

zlomljenih lat in duha,

vetra usmiljeni strel?

Ko burja bo neko noč

kozolec že slednji podrla,

se bo glasila še tod

pesem slovenska takrat?

avrora: rimska boginja jutranje zarje

nujno se mi je zdelo v zadnji kitici zamenjati besedo poslednji saj se že pojavi v tretji kitici, upam da te ne mučim preveč,

Lp M

Matej,

vse to gre. Ritem držiš.

Jaz bi spremenil, da bi bila beseda poslednji v zadnji kitici, namesto v tretji.

"poslednji kozolec podrla"...pa spremeni v tretji kitic. Ne vem... "V blatno posmrtno kopel"

Pa mogoče malo moti, ker burja ni naglašena v zadnji kitici. Ker se začne brat tisti, "ko" kot nepoudarjen. Kaj pa vem... malo razmišljam.

Hvala, Peter,

Zjutraj pa s plaho lučjo

Avrora vso vas je zbudila;

stari kozolec zgrmel

s truščem na poljsko je pot.

Kadar pa burja nekoč

kozolec bo zadnji podrla,

se bo glasila še tod

pesem slovenska takrat?

Meni se zdaj prvi verz te zadnje kitice bolj gladko bere, kar se tiče pa druge kitice, pa mi ni bil čisto všeč ne tvoj umrli bolnik,  še manj pa  moj zapuščeni mrlič, tako da sem jo poskušal spremeniti. Je pa res, da pravzaprav ne razumem teh daktilskih ritmov, meni se to vse sliši kot jamb, ki ga, vsaj pri sonetih, za silo obvladam.

Lp M