Slovenija2050

Reka je stekla v svoj kraj iz zeleno smaragdnih izvirov.

Voda iz plastičnih čaš

bistra ni kakor nekdaj.

 

Krošnja brez brstja trohni. Hrskajoče vejevje v njej poka.

Drevje s sledovi bridkob

našlo je ilovnat grob.

 

Zrak je bolj gost kakor kri, ki je z mojega sŕca odtekla.

Kdaj je noč? Kdaj se dani?

Vidim zgolj luč, ki gori!

 

Sonce je mrtvo. Morda zgolj ledena je krogla v vesolju.

Brez nuklearnih goriv,

dim se je ognja skadil.

 

Meni najljubši dragulj se zgolj v medlih spominih še sveti.

Izmikajoče beži

mojem spominu metulj.

 

Ko je bil človek žival, so poljane neskončne cvetele,

gozd je planine objel,

potok glasno žlobodral.

 

Ko je bil človek žival, se nikdar ni nad svetom pregrešil.

Mlad je prilezel v globel.

Srečo za sabo je imel.

 

Veter prinese zrak svež, ko bo naša požrešnost umrla.

Dobro veš, da si širok

toliko kolikor ješ.

 

Pihaj mi, pihaj, zahod. Ne poslušaj besed zlatih žepov.

Prosim pometi nam smog

z mrtvih železniških prog.

Peter Rangus

Komentiranje je zaprto!

Peter Rangus
Napisal/a: Peter Rangus

Pesmi

  • 08. 03. 2017 ob 14:50
  • Prebrano 424 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 122.08
  • Število ocen: 4

Zastavica